Socialna demokracija

Pravijo, da bi se morali socialni demokrati bolj potruditi in celo prenoviti, zlasti pa približati mladim. Tako izjavljanje je na prvi pogled privlačno, vendar smo državljani utrujeni od njega, kajti vedno znova se najde kdo, ki trdi kaj podobnega. Še bolj pa smo utrujeni in naveličani nečesa, kar je izjemno preprosto in zlahka razumljivo. Zadevo lahko ponazorim. Trenutno berem knjigo z naslovom Democracy's Paradox: Populism and its Contemporary Crisis (uredila sta jo Bruce Kapferer in Dimitrios Theodossopoulos (2019)). V njej so predstavljeni trije koncepti, s katerimi se lahko dobro lotimo razmišljanja o naravi socialne demokracije. Izrazi so: politična odgovornost, zgodovinska zavest, paradoks demokracije. Razmišljam takole.

Ko je nedolgo nazaj nastajala neodvisna Slovenija, nova država, so nam naivno obljubljali drugo Švico. Od nje ni nastalo dobesedno nič. Potem so nam obljubljali liberalno demokracijo. Stranke s tem imenom že dolgo dobesedno ni več. Sedaj nam ponujajo socialno demokracijo, narod, ki ni glup, pa dnevno doživlja tole.
 
Zamislite si krog. V njem je elita, med katero sodijo tudi politiki. Nenadoma so se znašli tam, čeprav ni nobene v granit vklesane logike, da bi morali biti v tem krogu prav oni. V krogu živijo še bogati in premožni ljudje, ki odločajo, vlečejo poteze in načrtujejo življenja drugih. Ti drugi so izključeni iz tega kroga. Ne živijo v njem. Živijo v drugem krogu. Na njem se kdaj pa kdaj znajde nalepka glup. Ko pomeni, da v tem krogu živijo glupi ljudje.
 
To so ljudje, ki ne znajo misliti ali pa znajo misliti samo tako, da elite njihovo razmišljanje ne zanima niti malo. Elite uživajo v svojem krogu in verjamejo, da so elitne po naravi, da je v njihovi naravi nekaj elitnega, nekaj, zaradi česar so posebne.
 
Živijo torej posebni ljudje in živijo drugi ljudje, ki tvorijo večino vseh državljanov. Potem jim socialni demokrati rečejo, da bi se jim radi približali, češ da so preveč apatični in nezainteresirani. Zveni kot slaba šala. Zakaj bi se ti, ki imajo vsega dovolj, približevali onim, ki imajo bistveno manj ali pa celo nimajo ničesar?
 
V resnici je namreč precej drugače. Kot navaden državljan politikom preprosto ne zaupam. V glavi imam možgane, to izjemno orodje za učenje. In se že dolgo učim, saj nisem od včeraj, da politikom pač ne gre zaupati, ker so egoisti, ki skrbijo predvsem zase. Razumno je, da skrbijo zase in razumno je, da je človek v življenju egoist. S tem nimam nobenih problemov. Imam pa jih, ko taisti egoisti, ki skrbijo zase, nenadoma rečejo, da bi se mi radi približali, češ da sem preveč apatičen. Takrat me zaskrbi, kajti egoisti vselej hočejo nekaj zase, zato ni nič drugače niti tedaj, ko bi se mi radi približali. Vem, da hočejo nekaj zase, kar pomeni, da me skušajo izkoristiti za svoje načrte.
 
Zakaj bi se pustil drugim ljudem izkoriščati za njihove načrte? Ni logike. Imam svoje načrte, po katerih skušam živeti. Verjamem, da velja enako za večino drugih ljudi. In ne verjamem, da imajo politiki avtentični, pristni interes, da naredijo nekaj, da bi se objektivni pogoji moje eksistence izboljšali.
 
Zadnji objektivni podatki o podnebnih spremembah so morda najboljši pokazatelj, kaj se dogaja in se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Takole piše na blogu Arctic News: Many people could face unbearable temperatures soon. Številni ljudje bi se torej lahko kmalu soočili z neznosnimi temperaturami. To so temperature, pri katerih je težko živeti ali pa celo ni mogoče.
 
Kaj bodo glede tega storili socialni demokrati? Bodo razširili krog, da se bodo v njem znašli tudi drugi, izključeni ljudje, ali pa bodo ostali pri praznih besedah?