Socializem, skeptiki in zastopniki brezbrižnosti

Število okuženih s koronavirusom je pravkar preseglo devet milijonov. Svetovna zdravstvena organizacija poziva h globalni solidarnosti. Ameriška zvezna država Teksas je na široko odprta za biznis, čeprav so podatki o hitrosti širjenja virusa dramatični. V Južni Koreji se je začel drugi val epidemije koronavirusa. Taki so naslovi prispevkov v današnji številki časnika The Guardian. Amerika je preveč zlomljena, da bi se borila proti koronavirusu, piše The New York Times. Paul Krugman pa v istem časniku piše o kugi prostovoljne brezbrižnosti (A Plague of Willful Ignorance).

Zelo dobro vemo, kaj vse moramo narediti, da zajezimo širjenje nevarnega koronavirusa. O tem ni najmanjšega dvoma, saj o tem veliko ve že zdravi razum, kaj šele znanost. Gospodarstvo je smiselno in razumno zaganjati šele, ko je virus zares pod nadzorom, piše Krugman.
 
O zapisanem kajpak ni mogoče resno dvomiti, kot rečeno. Zakaj potem zaganjajo gospodarstvo že sedaj? In zakaj zlasti v ZDA, ki je najmočnejša gospodarska sila sveta?
 
Odgovor na zadnje vprašanje se skriva v samem vprašanju – prav zato, ker je najmočnejša sila sveta. Biti mora prva, najmočnejša, moč je pomembna, zlasti v tekmi z drugimi silami, ki prav tako hočejo biti prve. Vsak dan sicer umre zaradi koronavirusa približno šeststo Američanov in Američank, dodaja Krugman, toda videti je, da ameriškega predsednika Trumpa ta podatek ne vznemirja. Na javnih mestih med množico ljudi ne nosi niti obrazne maske, trdi celo, da ni nobene potrebe po njej. Zato pa obstaja močna potreba po zaganjanju gospodarstva in kurjenju fosilnih goriv.
 
Podobno razmišljanje lahko zaznamo v domačih logih. Reševati je treba gospodarstvo, zlasti turizem, saj je napočilo poletje. Višek pa je razmišljanje nekaterih ljudi, ki že vnaprej trdijo, da se ne bodo cepili proti virusu, ko bo cepivo na voljo, češ da je cepljenje bodisi nevarno bodisi neučinkovito, nekateri celo vztrajajo, da obstajajo alternativni, naravni načini premagovanja bolezni.
 
Globalno bo število mrtvih zaradi koronavirusa kmalu doseglo pol milijona. Antiznanstveno razmišljanje je med ljudmi razširjeno bolj, kot bi pričakovali v letu 2020, zato bo na koncu mrtvih bistveno več, kot bi jih bilo, če bi se dosledno držali nasvetov znanstvenikov. Verjetno pa je naivno pričakovati, da se bo to zgodilo; in na vsem svetu je še vedno veliko ljudi, ki zanikajo evolucijo ter podnebne spremembe.
 
To kajpak ne pomeni, da ljudje niso razsvetljeni in da ničesar ne vedo. Prav tako ne pomeni, da niso odgovorni, moralni in etični. Pomeni pa, da živi veliko ljudi, ki težko sprejemajo dejstva sveta, verjamejo v vraže in vztrajno poudarjajo pomen teorij zarote.
 
V takem času se lotevam branja knjige z naslovom Socialism for a Sceptical Age. Njen avtor Ralph Miliband jo je sicer spisal pred mnogimi leti, izšla je leta 1974, toda njeno branje je še vznemirljivejše, kot je bilo takrat.
 
Knjiga je nastajala v času, ko še nismo vedeli, kaj bo prinesel neoliberalizem, Miliband pa v njej dokazuje, da podrejenost ljudi logiki dobičkonosnosti, medsebojne tekmovalnosti in povečevanju družbenih razlik ne more ustvariti  tega, kar sam imenuje true citizenship.  
 
Socializem, nadaljuje, ni sinonim za režim, kakršen je vladal v Sovjetski zvezi. Daleč od  tega. Je del starodavnih prizadevanj ljudi, da bi ustvarili pravično in odprto družbo (just cociety). Danes ne živimo v taki družbi, zato še vedno lahko trdimo, da je tako želena kot mogoča.
 
Ljudje se kot razumna bitja, ki znajo misliti, lahko prepoznajo kot nosilci socialističnih in komunističnih idej. Nobenega razloga ni, da to ne bi bilo mogoče. Mogoče jih je odvračati od takega poslanstva, toda dolgoročno bo še vedno vztrajalo spoznanje, da lahko ustvarimo bolj egalitarno, pravičnejšo in demokratičnejšo družbo, v kateri bo gospodarstvo pod demokratičnim nadzorom, ne pa pod nadzorom nekakšne nevidne roke, ki omogoča, da elita bogati iz dneva v dan, ljudje pa umirajo zaradi virusa, čeprav bi bilo lahko tudi povsem drugače.