Socializem ali strah pred uspehom

Izraz je zares nenavaden, saj se zdravemu razumu zdi, da se je mogoče bati samo neuspeha, ne pa tudi uspeha. Toda taisti zdravi razum zlahka dojame, da je doseženi uspeh obenem odskočna deska za nov način delovanja, vedenja, razmišljanja, celo življenja. Človek, ki uspe, postane v očeh drugih ljudi vsaj nekdo, od katerega upravičeno pričakujejo, da bo uspešen še naprej. Ko stojijo zmagovalci na odru, natanko vedo, da morda naslednjič ne bodo in da bodo navijači razočarani. Ali si človek zares želi česa takega? Morda bi imel uspeh, ne pa tudi vsega drugega, kar sodi zraven. Obstaja pa tudi razsežnost novega, o kateri velja posebej razmišljati.

Zgodovina je doslej velikokrat dokazala, da oblikovanje zgodovine od spodaj, nastajanje mikrozgodovin, spontano druženje ljudi, ki želijo spremembe, praviloma posrka bodisi prevladujoči način življenja ali pa čez nekaj časa vse skupaj razpade. Morda preživijo nekateri delčki, predvsem pa se uveljavi nova avantgarda uglednih, slavnih in uspešnih ljudi, ki postanejo nove avtoritete in nosilci novih tradicij. Novo tako sčasoma pogosto postane del novih konservativnih tradicij, konservativnega razmišljanja in konservativnega delovanja.
 
Takega preoblikovanja bržčas ni mogoče preprečiti, zato je dobro naučiti se vztrajati pri tem, kar je enkratno, neponovljivo in sveže. Dobro je zato, ker je uspeh rezultat prizadevanj in velikih vložkov, povezan pa je tudi z idejo pravičnosti.
 
Človek, ki vztraja pri novem in svežem, se zato zlasti ne oklepa romantičnih razlag sveta, pa če so še tako privlačne. Zelo verjetno ne sprejema logike popredmetenja, kot jo je opisoval Marx, ne sprejema instrumentalnega razuma, kulturno industrijo pa razume kot izhodišče za razmišljanje o kulturi, pri čemer ni nujno, da se strinja z Adornom. Podobe in film sprejema kot močna miselna orodja za razmišljanje o naravi družbenega življenja in načinih oblikovanja subjektivnosti ljudi.
 
Uspeh zato nikoli ni zgolj dosežek osamljenega posameznika, medtem ko so učinki uspeha pomembni tudi za prihodnje rodove. Torej nikakor ni vseeno, kako se posameznik naravnava na morebitni uspeh, ki bi ga lahko dosegel. Strah pred njim je lahko celo poguben.
 
Enako velja za družbene procese. Spomnim se Adornovega spoznanja, ki me spremlja že dolga leta: ne obstaja univerzalna pot od primitivne divjosti do kultivirane človečnosti, zagotovo pa obstaja pot od kamenodobnega katapulta do megabombe. Izgrajevanje kritične misli in skrb zanjo sta zato pomembna vsaj na dva načina. Najprej ju razumem kot skrb za kreativnost in vedno novo razmišljanje, kako podpirati kultiviranje človečnosti, potem pa tudi kot upor zoper napredovanje do megabomb in naprej.
 
Moji zapisi so zato zlahka razumljivi kot izdelki človeka, ki ščiti kompleksnost same misli pred poskusi krčenja na ideološke cilje; v tem času so neoliberalni, jutri pa bodo zastavili nove, ki se jim bom prav tako upiral. Izrazov je veliko in se spreminjajo, totalitarizem, univerzalno popredmetenje, preoblikovanje instrumentalne racionalnosti v družbene in politične neracionalnosti, nekaj pa ostaja na svojem mestu kot pribito: socializem lahko postane nova oblika barbarstva, lekcija 20. stoletja, to pa še ne pomeni, da Lucien Goldmann ne more dobiti stave, ki jo je sklenil, ko je dejal, da stavi na možno prihodnost, vpisano v človeške potenciale.
 
Človek, ki verjame v zmožnost človeških bitij za emancipacijo, mora verjeti tudi v upanje, pričakovanja in čustva, ki jih spremljajo, kajti boj za emancipacijo brez upanja, pričakovanj in čustev je isto kot okrogel kvadrat.