Socializem ali fašizem?

Če pred prijateljem uporabiš besedo socializem, te ne napade. Ne skoči živčno vate in ti ne zabrusi ves napet, da si nostalgičen, ker si otrok socializma. Prav tako ti ne reče, da si utopist. Še manj ti reče, da nimaš pojma o socializmu. Ne, prijatelj te povabi k pogovoru. To je čisto nekaj drugega. Reče ti, da si želi, da poveš še kaj, saj domneva, da nisi izrekel besede po nemarnem, domneva, da o temi, na katero se nanaša, nekaj veš. Ker je tvoj prijatelj, te spoštuje in želi vedeti več. Spoštovanje pomeni tudi izraz želje po pogovarjanju. Resnično, s prijateljem se pogovarjaš. Veliko. Dolgo časa. Še in še. Vedno znova. Prijatelju nikoli ne rečeš, da nimaš česa povedati, da je tvoja glava prazna, da nimaš časa za pogovarjanje. Tvoja glava namreč ni nikoli prazna. In če rečeš komunizem, te prijatelj povpraša, kaj ti pomeni komunizem, kaj bi to lahko bilo. Tako je to med prijatelji.

Med ljudmi, ki niso prijatelji in morda niti ne želijo biti, je bistveno drugače. Taki ljudje se zlasti ne vabijo k pogovarjanju, ampak te najprej napadejo in polijejo z gnojnico, pogosto vabijo tudi k sporom, prepirom in medsebojnemu dokazovanju, kdo več ve in je pametnejši. Zlasti te ne poslušajo. In ker te ne poslušajo, te tudi ne slišijo. Potem se kajpak niti pogovarjati ne morejo. In se tudi zares ne pogovarjajo, kot rečeno; za pogovarjanje jim je pravzaprav vseeno. Zato pa veliko moralizirajo in ugotavljajo, kako bi moralo biti na tem svetu. A prav k takemu stanju, o katerem govorijo, prispevajo bore malo ali pa sploh nič.
 
Pogovarjanje je pomembno zlasti tedaj, ko preberem delo kakega avtorja in ugotovim, da ga lahko razumem tudi drugače, kot ga razumejo drugi bralci. Vem namreč, da ni treba brati avtorjev tako, kot velevajo uradne, prečiščene in uveljavljene razlage, ki jih zagovarjajo zlasti akademiki. Pravzaprav vem, da jih ravno tako ne želim brati, ker so polne simptomov. Polne so jih natanko zato, ker so uradne in prečiščene, prepletene z oblastjo, ki pa me ne zanima drugače kot predmet analize.
 
Pomislite na štiri uradne evangelije. Uradni so zato, ker so zastopniki oblasti hoteli, da je tako. In tako tudi je; že skoraj dva tisoč let. Torej me zanimajo zlasti neuradni evangeliji, do katerih imam k sreči dostop.   
 
Perspektive utrjenih, uradnih razlag, ki so tudi najpogostejše, so problematične, ker njihovi zastopniki z leti kopičijo nove in nove simptome, saj potrebujejo nove razlage, več istega, da se ubranijo kritike. Psihoanalitično znanje je zato zelo koristno in učinkovito kognitivno orodje za razvozlavanje ali analiziranje simptomov in za – učenje. Ne v uradnih krogih, seveda, ampak na meji, na margini.
 
Spoznanje z lahkoto prenesem na neko drugo področje. To je področje družbenega življenja slehernikov. Dokler se ne konstituirajo kot zastopniki, subjekti novih razlag in praks, namreč zgolj ponavljajo za svojimi gospodarji in dokazujejo, kako jih ljubijo.
 
Namesto da bi odpirali nove, sveže perspektive, ponavljajo stare, jih zagovarjajo in celo ponujajo drug drugemu. Sicer jih ne vsiljujejo, a če so na položajih, kjer imajo moč, delajo natanko to.
 
Danes ne moremo zlahka reči, da se po svetu vzpenja novi fašizem, toda skladno z uvodnimi mislimi je mogoče reči, da ga moramo znova misliti. Bližajo se namreč časi, ko bodo ljudje zaradi podnebnih katastrof posegali po orodjih, najprej interpretacijskih, razlagalnih, s katerimi bodo skušali potegniti jasne ločnice med temi, ki so naši, in onimi, ki niso. Nove delitve bodo preživetvenega značaja, to pa bo pomenilo, da se bodo oblikovale nove oblike avtoritarne oblasti. Meni je navsezadnje vseeno, kako se bodo imenovale. V resnici me zanima nekaj drugega.
 
Redki bodo namreč ljudje, ki bodo odpirali nove perspektive. Bolj kakor sicer bo očitno, da ljudje večinoma podpirajo oblast in si obetajo koristi zase. Standardne razlage bodo postale dogme, njihovi analitiki pa bodo obsojeni, da so izdajalci.
 
Nič novega pod soncem.