Smiselno življenje pod rdečo zvezdo

Malo je ljudi, ki jih tako cenim in spoštujem, kot cenim in spoštujem Svetlano Makarovič. Nikoli se nisva srečala v živo, a saj smo simbolna bitja, ki jim zadošča že svet idej, v katerem se srečujemo. Ne le, da govori o pokončnosti in samozavesti ljudi, ampak tudi je pokončna in samozavestna. Kot taka je vzornica, ki jo posnema čisto premalo ljudi. Živi na način, ki je razviden iz njenih knjig, zlasti pa tako, da globoko razume logiko hendikepa, trpljenja, bolečine, samote in izkušenj, ki jih imajo ljudje, na katere se vedno znova spravljajo drugi ljudje, da bi jih nekako popravili in normalizirali, če jih že utišati in odstraniti ne morejo. Zaplankani, kot so, ne morejo spoznati, da je onkraj posamičnih plank boljši svet, ki temelji na tem, kar je univerzalno. Svetlana zastopa univerzalno in tamle zunaj je zato veliko njenih sovražnikov, ujetih v svoje majhne svetove. Tudi teh, ki so v tako slabem duhovnem stanju, da ne prenesejo ene same preproste rdeče zvezde.

Svetlanino razumevanje takega simbola, kot je rdeča zvezda, je razumno in smiselno, obenem pa je tudi logično. Izhaja iz preproste ideje, da smo ljudje evolucijsko kultivirani za egalitarnost, solidarnost, nehierarhične medsebojne odnose in smiselno življenje. V temelju takega življenja je rdeča zvezda kot simbol, ki nam pravi, da smisel življenja ni v tem, da grabimo zase in hočemo imeti več in več. Smisel življenja, pravi rdeča zvezda, je v tem, da dajemo. Paradoks sreče, če ga lahko tako imenujem, je natanko v tem, to nenehno potrjujejo različni ljudje, da dajemo drugim ljudem. Človekovo življenje se obrača na bolje šele takrat, ko je človek srečen, srečen pa je, ko ima okoli sebe druge ljudi, do katerih je radodaren in sočuten. Človek, ki ne čuti, da je njegovo življenje meaningful, ne more sočasno zatrjevati, da je srečen.
 
Ljudje so resnično bogati, ko živijo v svetu, v katerem lahko razvijajo svoje darove do največje možne mere, ko sledijo ciljem, ki so povezani z njihovimi darovi, ne pa ciljem, za katere se samo zdi, da bi jih morali doseči, ker jih domnevno dosegajo tudi vsi drugi, da jih ti tudi zares dosegajo, pa zatrjuje zgolj propaganda.
 
Smiselnost življenja zajema tudi občutek vitalnosti, življenjske energije in življenjske radosti, občutek, da se človek veseli življenja z drugimi ljudmi. Življenje človeka, ki je zaprt sam vase in mu je vseeno za druge ljudi ali pa želi imeti okoli sebe zgolj te, ki se strinjajo z njim, ne more biti srečno in smiselno.
 
Vse skupaj, občutki sreče in blagostanja, radosti in smiselnosti življenja, je neločljivo povezano z idejo pravične družbe. In kaj je pravična družba?
 
Ameriški sociolog Erik Olin Wright odgovarja na zelo preprost način: pravična je tista družba, v kateri imajo vsi ljudje enak dostop do materialnih in socialnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi živeli kvalitetna in smiselna življenja. To je zelo preprosto.
 
Kaj zajema kvalitetno in smiselno življenje? Zajema tole: smiselne dejavnosti, ki dajejo človeku občutke izpolnjenosti; kakovostne socialne odnose; samostojnost, neodvisnost in občutek smiselnega nadzora nad lastnim življenjem. Wright dodaja družbeno spoštovanje.
 
Očitno je, da v pravični družbi ni izključevanja ljudi. Saj je logično: če so različni ljudje spoštovani, ne morejo biti sočasno izključeni.
 
Izključevanje ljudi v nepravičnih družbah zato ne terja vključevanja ali inkluzije, saj se nihče noče vključevati v nepravično družbo, iz katere je bil izključen. Njegov interes je pravična družba, nova, drugačna družba. Naslanja se na idejo, da je taka družba zares mogoča, da je realistično pričakovati, da jo ljudje lahko ustvarijo.