Smisel življenja onkraj udobja

Michael Roberts  se v svojem blogu, ki ga je priobčil 23. novembra 2019, strinja, da potrebujemo a new viable science ali novo znanost o tem, kar lahko preživi, raste in se razvija. Sklepati smemo, da je potreba po taki znanosti zrasla iz spoznanja, da neoliberalni kapitalizem ni zmožen preživeti, rasti in se razvijati, da torej obstaja alternativa, da je mogoča. In kaj naj bi taka nova znanost zajemala? Zajemala naj bi nakopičena spoznanja s področja feministične teorije, vedenjske ekonomije, psihologije in celo antropologije. Ključno pri tem pa je, da vse te vede, morda bi veljalo prišteti še kako, lahko pojasnijo aktualno vedenje ljudi, kar pomeni, da nam lahko povedo resnico tega, kar imamo ljudje med seboj ali bi lahko imeli. Tako pojasnjevanje človeškega in medčloveškega se že rojeva onkraj klišejev in vsakdanjega žargona, ki je sicer lahko všečen, pojasni pa prav malo.

Potreba po novi znanosti, orisani uvodoma, je res aktualna, saj se argumenti in dokazi o slabem delovanju neoliberalnega kapitalizma kopičijo iz dneva v dan, podnebne katastrofe pa prav tako dnevno dokazujejo, da se čas izteka, če ne naredimo nečesa zares velikopoteznega.
 
Pri tem je nadvse vznemirljiv podroben vpogled v Marxova besedila, iz katerih je razvidno, da Marx svoja razmišljanja opira natanko na – iste vede oziroma znanosti. Res je, da so v njegovem času še v povojih, toda zares pomembno je, da Marx ves čas dobro ve, da potrebujemo širok vpogled v to, kako se ljudje v resnici vedejo, kakšna je resnica tega, kar imajo med seboj, da se izognemo ozkemu ideološkemu zagovarjanju neprepričljivih metafor, ki so morda koristne za kopičenje kapitala v rokah elit, za vse druge ljudi pa zagotovo oziroma dokazano niso.
 
Ker se letos veliko posvečam pozitivni psihologiji, ki raziskuje dejavnike, za katere lahko dokažemo, da vplivajo na blagostanje ljudi, je morda tole posebna priložnost, da dodam še eno spoznanje, ki utegne v bodočnosti pomembno zaznamovati razmišljanja strokovnjakov in znanstvenikov o resnici človeških eksistenc.
 
Pozitivna psihologija nesporno dokazuje, da večno iskanje in kopičenje prijetnih doživetij, razvedrila, okusne hrane in dobre pijače, veseljačenja in druženja ne spodbuja niti dobrega življenja, saj spodbuja zgolj prijetno. Kar je prijetno, nekaj časa traja, dolgoročno pa nima kakega posebnega pomena ali smisla; poleg tega se ljudje istih prijetnih doživetij kmalu naveličajo, zato iščejo nova, to pa je prav voda na kapitalistični mlin, da proizvaja več in več.
 
Dobro življenje je v temelju zavezano nečemu drugemu; zavezano je zanosu, predanosti ljudi temu, kar prispeva k dobremu, ki ni zgolj dobro za tega ali onega človeka, temveč je obče dobro, dobro za vse. Torej ni nihče izvzet. Dobro življenje zato ne pozna izključevanja ljudi, potiskanja ljudi na rob družbenega življenja; ko živijo ljudje dobra življenja, ni potrebna inkluzija.
 
Še boljše življenje pa je tisto, ki ga opredeljuje angleška beseda meaningful. Ko raziskovalci sprašujejo ljudi, ki živijo tako življenje, niti eden ne reče, da je njegovo življenje meaningful zaradi morja prijetnih doživetij, denarja, premoženja ali kapitala. Smisel življenja namreč ne nastaja skupaj s kopičenjem blaga, dobrin in vsega drugega, ampak ima povsem svojo logiko, svoje mehanizme, ki ga omogočajo.
 
Globoko občutenje smisla eksistence je, nekoliko paradoksno, povezano tudi z nekaterimi vprašanji, ki so morda celo neodgovorljiva, a so kljub temu dobra za razmišljanje o pomenu in smislu življenja. Dokazujejo vsaj to, da nismo na planetu zgolj zato, da bi uživali prijetno življenje, ampak smo tukaj predvsem zato, da vsaj poskušamo živeti na način, za katerega lahko rečemo, da je meaningful, da se torej vsaj sprašujemo, kaj bi to lahko bilo.
 
Za konec vprašanji. Ali bog ustvarja samega sebe? Hoče Bog, da sem dober, ali hočem sam biti dober brez njega? Zakaj bi hotel biti dober, če pa je tako dobro živeti tako, da mi je prijetno in da hočem še več prijetnih doživetij?