Slovensko trpljenje

Včeraj mi je nekdo rekel, da težko zdrži ne delovnem mestu, ker so medsebojni odnosi v podjetju, v katerem dela, neznosni. Na moje vprašanje, kaj jih dela neznosne, zakaj so torej nevzdržni, mi je odgovoril, da se ne more z nikomer resno pogovarjati še o čem drugem, kot je vreme, fuzbal, moda, avto, otroci, kariera, k vsemu pa dodal še nenehno jamranje in stokanje o trivialnih vsakdanjih zadevah, s katerimi se ljudje srečujejo. Rekel sem, da je kognitivno in nekognitivno kar pomembno, da se človek pogovarja še o kakih resnejših temah in morda malce poglobljeno, saj številne raziskave potrjujejo, da vsakdanje kramljanje človeka kognitivno ne zadovoljuje, mu ne ponuja občutkov izpolnjenosti, zlasti pa ne občutkov potrjenosti in lastne vrednosti, če občutke sreče kar izpustim. Tako kramljanje je namreč največkrat zgolj kognitivno nezahtevno stresanje dejstev, podatkov in informacij pred drugega človeka, začinjeno z bolj ali manj slabo prikrito egocentričnostjo in željo po kratkotrajni pozornosti, pogosto pa je kar medsebojno tekma za mentalni prostor, ki ga posameznik skuša zasesti v čim večji meri, zato nekateri ljudje govorijo in govorijo in govorijo, čeprav njihovo govorjenje ne vodi nikamor in je čez nekaj minut po začetku zgolj breme za navzoče, a nihče ne upa ziniti, naj že neha, ker njegovo govorjenje nikogar v resnici ne zanima. Ljudje upravičeno uporabljajo izraz nakladanje, saj se dejansko zdi, kot da ta, ki ves čas govori, zgolj nekaj naklada in kopiči, to pa za navzoče ni nič drugega kot breme. Ali kot mi vedno znova reče Ana: ljudje so obupno predvidljivi, nezanimivi in neracionalni. Včeraj sem imel kratko predavanje, v katerem sem poudaril zlasti pomen Dunning-Kruger efekta za vsakdanje življenje hendikepiranih ljudi; tema je vznemirljiva tudi za vse druge ljudi.

Kaj je Dunning-Kruger efekt? To je zanimiv pojav, ki nam pove, da ljudje, ki o nečem vedo malo, zmotno verjamejo, da vedo veliko ali celo vse, zato so pretirano samozavestni, obenem pa ne vedo, da vedo malo.
 
Nasprotno pa so ljudje, strokovnjaki in vrhunski eksperti, bolj zadržani, kajti ko o nečem veš veliko, obenem tudi veš, saj si se moral dolgo učiti, da si se dokopal do take vednosti, kako veliko je še tega, česar ne veš, zato postaneš, kar je nekoliko paradoksno, skromnejši.
 
Položaj je zato celo malce absurden: ljudje, ki vedo malo ali nič, ves čas govorijo in se šopirijo naokoli, ljudje, ki dejansko in dokazljivo vedo veliko, so pogosto tiho, javnost zanje niti ne ve, in nekje v ozadju raziskujejo še naprej, da bi vedeli več, kar vedo, kako zelo malo vedo, obenem pa bi radi vedeli več.
 
Kako je vse to povezano z mladimi ljudmi, s katerimi delam? Povezano je na način, ki je sicer univerzalen. Ljudje največkrat vedo premalo o hendikepu, njegovem simbolnem in družbenem statusu, zato prehitro sklepajo, da hendikepirani ljudje niso dovolj dobri.
 
Vsakdanje izključevanje ljudi temelji tudi na takem načinu razmišljanja. Ljudje na žalost izjemno hitro ugotavljajo, kdaj nekdo ni dovolj dober, na katerem področju ni dovolj dober, zato ga ne marajo medse in ga izključujejo. O človeku vedo malo ali nič, pa vendar se tako obnašajo – Dunning-Kruger efekt na delu.
 
Če nekoliko posplošim, pridem do slovenskega trpljenja. Tamle zunaj je namreč veliko ljudi, ki na svoji koži vsak dan občutijo, kar sem zapisal v tem dnevniku, pa vendar tiho trpijo, prenašajo vse skupaj in se ne pritožujejo.
 
Ali pa se ravno neracionalno pritožujejo in še sami prispevajo k nakladanju tega, kar nikomur ne prinese nobene odrešitve in nobenega olajšanja. Niso svobodni, zato tudi ne morejo biti hvaležni drug drugemu, da se imajo in da bi bili lahko velikodušni gostje drug drugemu.