Slovenski simptom

Simptom vse bolj bode v oči. Očiten je tako zelo, da je prav neverjetno, da ostaja neviden in neopažen. Na kaj mislim? Mislim na vedenje in delovanje družbenih skupin ljudi, ki v zadnjem času zahtevajo od vlade več denarja za plače in dodatke. Simptom je ta: ljudje žugajo vladi, da bodo odšli na ceste, če jim ne ustreže. Ekonomisti se kajpak držijo za glavo, vlada skuša ugajati in obljublja nemogoče, na primer radikalno spremembo sesutega sistema javnega zdravstva, skupine ljudi pa sebično tekmujejo med seboj, katera si bo zagotovila več dodatkov k plači, višje plače in levje skoke na lestvici plačnega sistema. Namesto novih družbenih agensov in bojev za zares drugačno družbeno pogodbo, o kateri je spregovorila pred časom celo aktualna vlada, namesto skupnih prizadevanj za boljšo prihodnost vseh imamo tako na voljo do konca prignano logiko tekmovalnosti, družbenih hierarhij, bojev za položaje, moč, vpliv, premoženje in denar. Vsem udeležencem se kajpak zdi, da je vse skupaj tako, kot mora biti in je že od nekdaj: oni spodaj se borijo vsak zase in za svoj položaj, oni zgoraj skušajo biti oblast, a ne vedo, kako naj bi oblast učinkovito delovala, opazovalci od strani komentirajo dogajanje, ker je to njihova dolžnost, pogled iz ptičje perspektive pa razodeva nevrotično mešanico nevednosti, ignorance, medsebojnega nespoštovanja in predrznosti. Nekje čisto na dnu se samotno tiho sveti ideja iz pradavnine, ki je ne vidijo in nočejo videti: Vselej bodo potrebni novi družbeni agensi, kolektivni subjekti. Njihovo družbeno delovanje ustvarja priložnosti za odpor in emancipacijo. Odpira nove perspektive pravičnega življenja in je generativno

Simptomalno vedenje ne odpira novih perspektiv, temveč zastopa več istega, krepitev hierarhij, povečevanje moči močnih in podrejanje že podrejenih.
 
Bolj kot kdaj prej je v ospredju temeljno spoznanje o naravi družbenega življenja, ki ga tako dobro artikulira Fabio Macioce v knjigi z naslovom The Politics of Vulnerable Groups (Palgrave, 2022): V taki generativni perspektivi ranljivost krepi vezi med ljudmi: marginalni položaj, na katerega stratifikacija moči obsoja ranljive subjekte, je lahko tudi izhodišče za nove politične agende, nove poglede in inovativne oblike sodelovanja.
 
O vsem tem ni ne duha ne sluha. In še bolj kot prej čutim osamljenost in marginalnost, na ozadju katere sem v zadnjem času pisal knjigo o sočutni šoli kot sočutni skupnosti in nelagodju.
 
Sočutno mesto je mesto. V katerem se ljudje počutijo neprijetno! To je namreč mesto, v katerem je neprijetno, ko je kdo brezdomec ali je lačen. Neprijetno je, ko nima vsak otrok na voljo bogatih možnosti za rast in napredek. Neprijetno je, ko kot skupnost ne ravnamo s sosedi tako, kot bi si želeli, da bi oni ravnali z nami (Karen Armstrong, What is a Compassionate Community?).
 
Sočutna skupnost tako ni inkluzivna šola ali inkluzivna družba, v kateri je življenje tako, kot je bilo v preteklosti, le nekatere izključene posameznike in posameznice smo dodatno že vključili, ne pa še čisto vseh. Ne, sočutna skupnost se bistveno spreminja zaradi nelagodja, o katerem govori Karen Armstrong. Ljudje jo nenehno preoblikujejo, ker imajo živ in močan interes za tako preoblikovanje. V njej zato ne obstajajo hierarhije z elitami na vrhu in izključenimi ranljivimi posamezniki in posameznicami, ki naj bi se nekoč kasneje končno vključili, na dnu.
 
Zapisano je zelo pomembno prav zato, ker zveni idealistično in celo utopično. Sočutne skupnosti so organsko prežete s sočutjem v vsakem kotičku, ne le tam, kjer se zdi odločevalcem, da je to potrebno, ker sprejemajo idejo o ranljivih družbenih skupinah. Iz zornega kota sočutja je namreč vsak človek ranljiv, smo vsi ranljivi. Nihče ni izvzet, nihče ni privilegiran.
 
Namesto tega listina vabi skupnosti vseh velikosti, da oživijo sočutje na praktične in specifične načine z dejanji, ki jih usmerja sočutje – v soseskah, podjetjih, šolah in fakultetah, zdravstvu, umetnosti, lokalni upravi, mirovnih skupinah, okoljskih zagovorniških skupinah in verskih kongregacijah (prav tam).
 
Povsod torej, a saj je logično. Če smo vsi ranljivi, vsakdo potrebuje sočutje, s katerim na najrazličnejše načine premagujemo trpljenje in odstranjujemo ovire, ki bi ga utegnile povečati. 
 
Toda struktura sodobne družbe – nacionalnih držav in mega mest ter svetovnega prebivalstva, ki je naraslo na več kot sedem milijard – pogosto onemogoča in izkrivlja to naravno željo po sočutju. Občutek nepovezanosti je tako razširjen, da se neprijaznost, brezbrižnost in sebičnost zdijo norma; sočutje, prijaznost in skrb so netipični (prav tam).
 
Pričakujemo lahko še več bojev za položaje in denar, v najboljšem primeru pa se bo kje celo pobliskalo in se bo zazdelo, da vendarle živijo ljudje, ki se zavedajo, da je prihodnost lahko samo skupna in politična.  
 
Ranljivost prinaša na dan predsodke, neenakosti, prikrite ali očitne diskriminacije, pa tudi skrite dvoumnosti v političnih, ekonomskih in družbenih strukturah. Ko dojamemo ranljivost kot situacijsko, družbeno in sorazmerno (tudi) v odnosu do sredstev, razdeljenih posameznikom, postane popolnoma politično vprašanje (Macioce, str. 21).
 
Govorim o ranljivosti družbenih bitij in o sočutju kot vzvodih za konstruiranje politične subjektivnosti onkraj bojev za položaj, denar, status in dvoumni ugled.
 
Onkraj – navsezadnje tradicionalnega – pozivanja k dejanski enakosti in poleg boja proti vsem oblikam diskriminacije vztraja vtis, da je politična šibkost teh perspektiv ravno v pomanjkanju političnega subjekta ali, natančneje, v težavnosti konstruiranja takšne politične subjektivnosti na podlagi teorij ranljivosti (prav tam, str. 22).
 
Ljudje so zato pogosto zares prepuščeni sebi in svoji iznajdljivosti, spretnosti ali pripadnosti širšim družbenim skupinam, kar kot skozi nekakšno zanko potrjuje začetno idejo, da je ranljivost stvar vsakega posameznika in njegove usode, za katero lahko bolj ali manj dobro poskrbi.
 
Resnične spremembe v družbenem polju se torej začnejo dogajati šele, ko se pojavijo pripadniki in pripadnice ranljivih družbenih skupin na javni politični sceni, kjer vztrajajo pri svojih zahtevah. In kaj zahtevajo?
 
Zahtevajo uresničevanje zahtev po egalitarnosti vseh ljudi, zahtevajo odpravljanje družbenih nepravičnosti oziroma krivic, zahtevajo drugačna razmerja moči in zahtevajo odpravo družbenih hierarhij. Na kratko: zahtevajo nov način skupnega življenja.
 
To pa je čisto nekaj drugega kot skok za šest plačnih razredov ali zahteva po dodatnih 600 evrih k sicer domnevno premajhni plači.