Slovenska hrana in subverzija posta

Danes imam post. Vsak teden ga imam. Mediji so včeraj sporočili, da je danes dan slovenske hrane in da bo deca zopet jedla slovenski zajtrk. To pomeni: veliko sladkorja, še več sladkorja, veliko ogljikovih hidratov, ki so pravzaprav sladkorji, potem pa še malo kazeina in na koncu jabolko, ki pomeni še več sladkorja v obliki fruktoze. Propaganda tudi sicer prikazuje podobe ljudi, ki jedo slovensko hrano, to pa pomeni veliko klobas, šunke, mesa plus kruh, jajca, potem pa še malo mesa in še več mesnatih jedi. Sicer res ne gre, da bi se človek razburjal, kajti bolje je uporabiti analitično znanje in pojasniti, kaj se dogaja, kako je mogoče govoriti o zdravju in zdravi prehrani, ljudem pa ponujati nasičene maščobe, transnasičene maščobe, rdeče meso in sladkorje vseh možnih oblik, obenem pa opozarjati, da deca uživa preveč sladkih pijač, da ima veliko ljudi preveliko telesno težo, da tvegajo diabetes in vse vrste rakov. Vse to je možno, zato terja analizo, kot rečeno.

Morda je ob tem smiselno vnovič komentirati uvodno predavanje, ki ga je imel Lacan, ko je začel z enajstim seminarjem. Takole je rekel: psihoanaliza bi nas lahko razsvetlila, ko razmišljamo, kaj je znanost in kaj je religija. Mislil je, da bi nam lahko pomagala razumeti, kaj je eno in kaj je drugo. Torej je mislil, da nam ni treba kar sprejeti znanosti in religije, kot da sta avtoriteti, o katerih se ne sprašujemo. Nadvse vznemirljivo.
 
S tem mislim zlasti na sprejemanje ljudi, ki so voljni podrejati se bodisi znanosti bodisi religiji oziroma vraževerju. V resnici obstaja hierarhija vednosti, obstaja nekakšna igra podrejanja, v kateri naj bi se odločilo, kdo je prvi in kdo je zadnji.
 
Lacan ni pristajal na tako igro in se ni pustil motiti. Razmišljal je o resnici in znanosti, o psihoanalizi in o tem, kako bi bilo, če bi znanost sprejela psihoanalizo in se česa naučila od nje. Učeno rečeno: psihoanaliza je znanstvena natanko zato, ker temelji na matematičnem formalizmu in ne mara za humanistične podobe posameznikov, pač pa daje prednost teoriji subjektivnosti onkraj ega.
 
Nazaj k slovenski hrani.
 
Propaganda glede slovenske hrane je nastala zaradi dobičkonosnosti, ki nima nobene resne zveze z znanostjo. Obrača se k egu ali jazu in nagovarja ljudi, naj ji sledijo. Ljudje, navajeni biti ego ali jaz, sledijo, ker natanko jaz, ki je imaginarne narave, zlahka verjame. V taki perspektivi je tako rekoč vseeno, kaj trdi propaganda, kot je vseeno, kaj trdijo zagovorniki vraževerja.
 
Ljudem sega v srca, jih nagovarja od znotraj, jaz ali ego pa vse to početje zlahka sprejema, saj verjame, da potrebuje prav to. Hrana zato ni hrana, ampak je slovenska hrana. Domoljubni občutek naj tako prevlada nad logičnim nesmislom, saj je hrana zgolj hrana in nič drugega, pa naj bo slovenska, kitajska ali tihomorska. Še slabše je z uvodoma naštetimi molekulami, ki jih je pač treba pojesti, saj industrija hrane ne more preživeti, če se ljudje ne bašejo s hrano čez vse meje, pri čemer ni pomembno, katere molekule pridejo v telo in katere ne, da so le slovenske. Torej ni treba poslušati niti znanosti, ki dokazuje, da je dvakrat na dan čisto dovolj, ne, jesti je treba petkrat. Posamezniki v resnici niso pomembno, pomembna je dobičkonosnost, pomembna je industrija, pomembno je obračanje kapitala. Navsezadnje celo prodajanje zdravil zoper bolezni, ki jih povzroča nezdrava hrana, povečuje BDP, enako pa velja za diete in vse mogoče oblike zdravljenja.
 
Post ima v orisanem svetu pomembno vlogo, kajti po definiciji pomeni, da človek takrat ne je. Industrija hrane seveda ne more sprejeti, da bi ljudje v resnici zdravo živeli, zdravo jedli in se postili. Vse mora namreč nenehno rasti, zato bi bili ljudje na postu čista subverzija in nočna mora kapitalizma.