Skupno potovanje v neznano

V samo nekaj dneh se med seboj poveže več dogodkov in ustvari priložnost za dober razmislek, ki ga spremlja poseben občutek dopolnjenosti. Najprej sem si ogledal izvrstni film s preprostim naslovom Arctic (Joe Penna, 2018), potem sem prebral The Guardian in razmišljal o prispevku, pod katerega se je podpisal Robert Reich (Trump's moral squalor, not impeachment, will remove him from power), nazadnje pa se pogovarjal z bližnjimi o zadnjih dogajanjih v Londonu, kjer je imela govor tudi Greta Thunberg. Vsi dogodki imajo skupnega nekaj, kar je vredno dodatnega razmisleka, zato sem se ga z veseljem lotil, tu pa ga priobčujem.

V filmu, ki ga močno priporočam, nastopata dve osebi, če lahko tako rečem. On (Mads Mikkelsen) in Ona (Maria Thelma Smáradóttir). Na koncu sta oba ranjena, Ona bolj kakor On, izgubljena sredi ledene arktične puščave, brez realnih možnosti za preživetje. Pa vendar …
 
Začetni obrat je dober obet za izvrstno nadaljevanje: On strmoglavi z letalom in upa, da ga bo kdo rešil, zato oddaja signal, ki ga zares ujameta mož in žena, vendar strmoglavita tudi sama, medtem ko ga skušata rešiti. Mož je mrtev, njegova žena preživi, vendar je hudo ranjena. On jo oskrbi, potem pa se začne še večja drama. Na voljo imata dve možnosti. Lahko bi skupaj čakala v varnem zavetju strmoglavljenega letala in čakala na rešitev, ki bi verjetno prišla, saj bi oddajala signal, pa tudi sicer bi ju iskali, saj sta pogrešana. Druga možnost je tale. Lahko se odpravita v neznano, v ledeni nič, in skušata doseči oddaljeno postajo. A zakaj bi to storila, saj je verjetnost, da na poti umreta, se poškodujeta ali pa ju napade polarni medved, neprimerno večja od verjetnosti, da preživita?
 
V Londonu se že nekaj časa zbirajo na javnih krajih najrazličnejši ljudje in terjajo od vlade korenite spremembe v odnosu do podnebnih sprememb. Njihovo delovanje se imenuje Extinction Rebellion. Londonski župan Sadiq Khan je te dni dejal, da so njihovi protesti neproduktivni, oziroma imajo celo nasprotni učinek od želenega, kar pomeni, da je njihov protest odveč, nepotreben in je za povrh še nekoristen. Protestnike policija zato odstranjuje z javnih površin, odstranjuje pa jih tudi zaradi tega, ker so se biznismeni pritožili, da ovirajo biznis, kar pomeni, da so ovire, ki jih je smiselno odstraniti, saj je biznis silno pomemben. In jih odstranjujejo …
 
Robert Reich pravi, da je ameriški predsednik Trump na dobri poti, da izgubi naslednje volitve, kajti navadni ljudje imajo vendarle vsaj intuitivni občutek za razlikovanje med pravim delovanjem in napačnim. Po njegovih besedah pri tem šteje tudi karakter ali značaj, to pa pomeni, da šteje zlasti predsednikov karakter, saj je v demokratičnih občestvih prvi med enakimi. Ker je njegov značaj zelo sumljiv …
 
Kaj je torej skupnega vsem trem pripovedim?
 
Skupno jim je to, da je človeštvo prav ta hip na križišču, na katerem bo iz dneva v dan bolj jasno, kaj moramo narediti, da ustvarimo resnično boljši svet, kdo to zmore, kdo zgolj govori in kako bomo naredili, kar je treba narediti. Zapisano je pomembno, kajti podnebne spremembe se ne bodo spremenile same od sebe v prid človeštva, protestniki, če so vsaj za silo resni, se ne bodo pustili odgnati, ampak bodo vztrajali, lekcija predstavljenega filma pa je tudi zelo preprosta in jasna: včasih je treba zgolj trmasto vztrajati.
 
On je na koncu kljub vsemu prepričan, da jima ni rešitve, zato naredi potezo, ki je ne bom izdal, ker gledalci nimajo radi, da vnaprej vedo, kakšen je konec filma. Poteza je filmska, a v teh časih resničnejša in vrednejša razmisleka kot večina potez, ki jih sicer vlečejo ljudje v vsakdanjem življenju.