Skupaj naprej – 2.

Ob gledanju oddaje Skupaj naprej mi je na misel vnovič prišla tudi ideja, stara dobra Platonova ideja, da bi morali državo voditi pametni ali celo modri ljudje. Ne mislim na tiste, ki jim izmerijo najvišji IQ, ti so lahko zelo problematični, temveč na te, ki znajo pamet uporabiti tako, da je zares v korist navadnih ljudi, ker dobro razumejo družbeno življenje in njegovo zgodovino. Na to sem pomislil tudi ob prebiranju današnjega časnika in prispevka z naslovom Pravljica je, da bodo svetovne vlade odpravile našo podnebno krizo. To je odvisno od nas (Bill McKiben, The Guardian, 13. november 2021). Zakaj je Platonova ideja vredna vnovičnega premisleka in zakaj je naslov članka dober? Oboje je namreč povezano na poseben način, ki ga analiziram.

Ni vsak človek, ki mu psihologi izmerijo visok IQ, tudi moder in zmožen kritičnega razmišljanja, ni nujno, da je moralen in zmožen za etična dejanja. Za kaj takega ni zmožen niti vsak genij. Taki ljudje imajo izjemne potenciale na nekem področju, zato so dragoceni, vendar lahko tudi obtičijo in se zataknejo. Problem je natanko v tem.
 
Platon zato ne misli na genije, temveč misli na ustvarjalne ljudi, ki so se naučili kritično misliti. Bill McKiben: Da, obstaja neskončno zaporedje koncertov, pohodov, seminarjev, pogajalskih sej, govorov, ultimatov, izjav, foto-opcij; in ja, vsi se zelo trudijo, da bi ustvarili občutek za dramo (predvsem mediji). Toda zgodovina kaže, da stranke le redko presežejo tisto, kar so nameravale storiti, preden so prispele. O taki drži velja razmisliti.
 
Ustvarjalnost in kritično mišljenje ljudi, ki so na oblasti, ki so torej na hierarhični lestvici zgoraj, nad nami, sta po navadi močno podrejena interesom in motivom, ki nimajo nobene resne zveze s kritičnostjo in z ustvarjalnostjo. Na vladne ljudi je zato treba pritiskati od spodaj, sicer se ne zgodi kaj dosti, ker so togi. Končni rezultati pogajanj odražajo pritisk civilne družbe na narode, vključene v pogajanja, ter njeno moč glede na moč industrije fosilnih goriv in njenih prijateljev v finančni skupnosti (prav tam).
 
Brez takega pritiska se ne more zgoditi kaj zares dobrega. Kitajska je sicer izdala skupno izjavo z ZDA, v kateri je nejasno obljubila prihodnje ukrepe, vendar je tudi jasno povedala, da se ne veseli letnih revizij svojih podnebnih ciljev, ki so jih zahtevali aktivisti – in znanstveniki (prav tam). Močni državi, ki sta obenem tudi največji proizvajalki toplogrednih plinov, sta zares najboljši primer za razmišljanje o zapisanem. Zlasti, ker Kitajska očitno ni demokratična država, ZDA pa se tudi lahko čez noč popolnoma spremenijo.
 
V naslednjih letih bo zato demokracija na zgodovinskem izpitu. Na preizkušnji bo ideja, da so ljudje zmožni tako za ustvarjalnost kot za kritično razmišljanje, in ideja, da je treba na oblast pritiskati od spodaj, da ji ne gre verjeti, ker nekaj obljublja in uporablja všečni besednjak.
 
Na preizkušnji bo tudi človekova zmožnost za novo, drugačno razmišljanje in delovanje. In nihče v resnici nima ideje, kako bi se temu zoperstavil, in enako ne ve, kako se zoperstaviti dejstvu, da ameriške ankete kažejo, da so republikanski volivci še bolj odporni na realnost podnebnih sprememb, kot so bili pred nekaj leti. Ker obstaja velika verjetnost, da bodo republikanci nadzirali kongres do naslednjega podnebnega srečanja v Egiptu, je težko videti, s katerim vzvodom bi lahko premaknili proces naprej (prav tam).
 
Resnično, nekaj novega lahko iznajde in uveljavi samo ljudstvo, oblast nikakor ne more niti tedaj, ko kdo od oblastnikov to iskreno želi.