Skrb za otroke

V soboto bom imel predavanja. Povabili so me na neko zaključno konferenco. Govoril bom o otrocih in o skrbi zanje. Pravzaprav ne bom govoril samo o skrbi zanje, saj bom razširil idejo in spregovoril o skrbi za drugega; skrb za otroka je le del skrbi za drugega človeka. To bom storil tako, da bom sočasno mislil medsebojno odgovornost človeških bitij ter evolucijsko idejo, da smo se ljudje zmožni prilagajati ne le okolju, temveč spreminjanju okolja. Naj povem že vnaprej, da ne bom govoril o standardnih psiholoških temah, kako vzgojiti otroka, kako ga obravnavati, ko gre kaj narobe, kako razvijati njegove potencialne in spretnosti in veščine in kako vplivati nanj, da bo zrasel v takega odraslega človeka, kot si želimo. O tem ne bom spregovoril ne črne ne bele, ker me veliko bolj zanima nekaj drugega, pomembnejšega. Zanima me, kaj pomeni vzgajati otroka, če postavim na prvo mesto to, kar imenuje Emmanuel Lévinas skrb za drugega.

Najbolj me zanima to, kar ni konstrukcija, ni model in ne more postati ne eno ne drugo. Prav zato me ne zanimajo modeli vzgajanja, metode in tehnike. Na prvo mesto zato postavljam idejo o intrinzični, notranji vrednosti človeškega bitja.
 
Natančneje. Mislim na tako usmerjenost, naravnanost človeka k drugemu človeku, da se pri tem uresničuje, izraža absolutna vrednost človeka. Na začetku vsakega odnosa do drugega človeka je zato temeljno, univerzalno vprašanje, ki se naslavlja na vsakega človeka. Ali zmorem tak odnos do drugega človeka, da bom izpolnil zahtevo po odgovornosti do njega, do njegove intrinzične vrednosti?
 
Vprašanje je izjemno zahtevno in daleč presega običajne naravnanosti ljudi, ki izhajajo v najboljšem primeru iz naučenih modelov, kako uspešno komunicirati ter pri tem upoštevati spoznanja o govorici telesa in druga spoznanja, ki naj pripomorejo, da komunicirajo tako, da čim bolj izkoristijo znanje, ki ga imajo, v najslabšem pa izhajajo iz egocentričnih vzgibov, zaradi katerih se ljudje obnašajo do drugega človeka tako, da ga pač izkoristijo, kolikor je le mogoče za svoje cilje in namere.
 
Zavest o absolutni vrednosti drugega človeka nas vodi k povsem drugačnemu vedenju in delovanju. Absolutna vrednost človeškega bitja najprej pomeni, da nima nobene cene. Ne moremo je izraziti s številkami, ne moremo primerjati vrednosti zlata ali diamantov z vrednostjo človeka – preprosto ne moremo; tudi če poskušamo, se nikoli ne izide.
 
Mislim, da Kant ne bi imel nič proti, če zato zapišem, da je absolutna vrednost človeškega bitja stvar po sebi. Njen paradoks je, da je ne moremo neposredno doseči, ne moremo do nje, ne moremo je prijeti v roke in izraziti njene vrednosti s številkami, pa vendar smo lahko naravnani nanjo, lahko čutimo, kaj pomeni, lahko se naučimo takega odnosa do drugega človeka, da jo brezpogojno spoštujemo.
 
Prvi, temeljni vzvod človekovega odnosa do drugega človeškega bitja odkriva Lévinas natanko v zapisani ideji: človek je zmožen za tak odnos do drugega človeka, da spoštuje njegovo absolutno vrednost.
 
To preprosto pomeni, da drugega človeka ne smemo nikoli skrčiti, degradirati na nekaj, kar nam naj bi koristilo, če to nekaj ni izraz notranje vrednosti, ki je absolutna. Ta nam koristi mnogo bolj kot vse druge sicer koristne stvari.
 
Seveda pa ne smemo biti naivni. Po drugi strani namreč lahko le človek, žival ne, degradira drugega človeka, ga poniža in skrči na objekt, ki naj mu služi. Samo človek lahko spremeni drugega človeka v sužnja, v govoreče orodje, v ubogljivo živinče, ki naj dela zanj, za njegove dobičke in za njegove interese. Človek lahko manipulira z drugim človekom, kot da je predmet, stvar, nekaj, kar je mogoče kupiti in podkupiti, nekaj, s čimer je mogoče upravljati, oblikovati in preoblikovati, dizajnirati.