DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Skrb za otroke

9/7/2020

2 Comments

 
V soboto bom imel predavanja. Povabili so me na neko zaključno konferenco. Govoril bom o otrocih in o skrbi zanje. Pravzaprav ne bom govoril samo o skrbi zanje, saj bom razširil idejo in spregovoril o skrbi za drugega; skrb za otroka je le del skrbi za drugega človeka. To bom storil tako, da bom sočasno mislil medsebojno odgovornost človeških bitij ter evolucijsko idejo, da smo se ljudje zmožni prilagajati ne le okolju, temveč spreminjanju okolja. Naj povem že vnaprej, da ne bom govoril o standardnih psiholoških temah, kako vzgojiti otroka, kako ga obravnavati, ko gre kaj narobe, kako razvijati njegove potencialne in spretnosti in veščine in kako vplivati nanj, da bo zrasel v takega odraslega človeka, kot si želimo. O tem ne bom spregovoril ne črne ne bele, ker me veliko bolj zanima nekaj drugega, pomembnejšega. Zanima me, kaj pomeni vzgajati otroka, če postavim na prvo mesto to, kar imenuje Emmanuel Lévinas skrb za drugega.
Najbolj me zanima to, kar ni konstrukcija, ni model in ne more postati ne eno ne drugo. Prav zato me ne zanimajo modeli vzgajanja, metode in tehnike. Na prvo mesto zato postavljam idejo o intrinzični, notranji vrednosti človeškega bitja.
 
Natančneje. Mislim na tako usmerjenost, naravnanost človeka k drugemu človeku, da se pri tem uresničuje, izraža absolutna vrednost človeka. Na začetku vsakega odnosa do drugega človeka je zato temeljno, univerzalno vprašanje, ki se naslavlja na vsakega človeka. Ali zmorem tak odnos do drugega človeka, da bom izpolnil zahtevo po odgovornosti do njega, do njegove intrinzične vrednosti?
 
Vprašanje je izjemno zahtevno in daleč presega običajne naravnanosti ljudi, ki izhajajo v najboljšem primeru iz naučenih modelov, kako uspešno komunicirati ter pri tem upoštevati spoznanja o govorici telesa in druga spoznanja, ki naj pripomorejo, da komunicirajo tako, da čim bolj izkoristijo znanje, ki ga imajo, v najslabšem pa izhajajo iz egocentričnih vzgibov, zaradi katerih se ljudje obnašajo do drugega človeka tako, da ga pač izkoristijo, kolikor je le mogoče za svoje cilje in namere.
 
Zavest o absolutni vrednosti drugega človeka nas vodi k povsem drugačnemu vedenju in delovanju. Absolutna vrednost človeškega bitja najprej pomeni, da nima nobene cene. Ne moremo je izraziti s številkami, ne moremo primerjati vrednosti zlata ali diamantov z vrednostjo človeka – preprosto ne moremo; tudi če poskušamo, se nikoli ne izide.
 
Mislim, da Kant ne bi imel nič proti, če zato zapišem, da je absolutna vrednost človeškega bitja stvar po sebi. Njen paradoks je, da je ne moremo neposredno doseči, ne moremo do nje, ne moremo je prijeti v roke in izraziti njene vrednosti s številkami, pa vendar smo lahko naravnani nanjo, lahko čutimo, kaj pomeni, lahko se naučimo takega odnosa do drugega človeka, da jo brezpogojno spoštujemo.
 
Prvi, temeljni vzvod človekovega odnosa do drugega človeškega bitja odkriva Lévinas natanko v zapisani ideji: človek je zmožen za tak odnos do drugega človeka, da spoštuje njegovo absolutno vrednost.
 
To preprosto pomeni, da drugega človeka ne smemo nikoli skrčiti, degradirati na nekaj, kar nam naj bi koristilo, če to nekaj ni izraz notranje vrednosti, ki je absolutna. Ta nam koristi mnogo bolj kot vse druge sicer koristne stvari.
 
Seveda pa ne smemo biti naivni. Po drugi strani namreč lahko le človek, žival ne, degradira drugega človeka, ga poniža in skrči na objekt, ki naj mu služi. Samo človek lahko spremeni drugega človeka v sužnja, v govoreče orodje, v ubogljivo živinče, ki naj dela zanj, za njegove dobičke in za njegove interese. Človek lahko manipulira z drugim človekom, kot da je predmet, stvar, nekaj, kar je mogoče kupiti in podkupiti, nekaj, s čimer je mogoče upravljati, oblikovati in preoblikovati, dizajnirati.
2 Comments
Denis
9/7/2020 03:44:19 am

Če kdo ve, kje in kdaj bo omenjeno predavanje, naj prosim napiše. Hvala.

Reply
Nada
9/7/2020 11:41:24 pm

Včeraj smo imeli v okviru hospica srečanje s patrom Karlom Gržanom. Povedal je vrsto dobrih misli in ena je tale:
Tekmovalnost ne sme biti izključujoča.
Dal je primer, kako se otroci v šoli igrajo "med dvema ognjema" in kako se vrši nabor ene in druge skupine...tisti, ki je slab v igri z žogo doživlja psihične travme, ker ga nihče noče v svojo skupino. Take travme je doživljal tudi mali Karel in zato ve, kako je to.
Tudi jaz sem bila slaba v igri z žogo, a sem imela drugačno izkušnjo:
imela sem srečo, da me je v svojo skupino vedno vzel sošolec, ki je bil igralec "za tri"...dvakrat je zaostal, bil je nenadkriljiv v igri z žogo in se ni nič poznalo skupini, če je imela takega slabega igralca, kot sem bila jaz.

Kar pomnim se ljudje med sabo več ali manj cenijo po koristnosti...pa ne gre samo za delo. Koristen je tudi nekdo, ki je zabaven itn.
Vzgoja je usmerjena predvsem v to, da se otrok nauči nekaj, kar bo družbi koristilo...če je družba naravnana na profit, vidimo, kam gre.
Če bi bila družba poetična, bi lahko vzgajali otroke drugače. Karel Gržan predlaga takšen šolski urnik: tri dni temeljna znanja, en dan logike, en dan za "vzgojo srca".

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog