Škodljivo vztrajanje

Mladost je metafora za človekovo naravnanost do življenja. Ni nujno vezana na kronološko starost. Pomeni zagovor življenja, pomeni njegovo potrjevanje in afirmacijo. Ni zgolj upor ali protest. Mladi ljudje niso toliko proti nečemu, kot so za nekaj drugega. Za alternativo. Na primer za to, ki temelji na radovednosti in solidarnosti. Ko si ljudje voščijo in drug drugemu zaželijo srečo in zdravje, je koristno pomisliti na nesporne znanstvene izsledke. Dobro zdravje ljudi je namreč do določene mere povezano s srečo, še bolj pa je povezano z mladostjo, z odnosom do življenja, ki ga potrjuje in krepi.

Številne raziskave so doslej dokazale, da je za ljudi, za njihovo zdravje in občutenje sreče, zelo pomembno tole.
 
Živimo v času, v katerem se že vsaka reklama sklicuje na laično psihologijo in obljublja ljudem potrošnikom vse mogoče, tudi zdravje in srečo. Še več. Povsod navzoča sporočila ljudem imajo skupni imenovalec: kdor vztraja, bo nagrajen z uspehom. Le da je zadeva zapletenejša. 
 
Ljudje z visoko stopnjo vztrajnosti kajpak vztrajajo dlje kot ljudje z nizko stopnjo vztrajnosti. To ni presenetljivo; v resnici je pričakovano. Nič novega torej. A hudič je v podrobnostih.
 
Psihologi naredijo eksperiment. Poskusne osebe dobijo naloge, ki naj jih rešijo. Nekatere so rešljive, druge niso. Ni jih mogoče rešiti, kar pomeni, da je popolnoma nepomembno, ali jih poskusne osebe skušajo rešiti ali ne. Če so nerešljive, jih pač ni mogoče rešiti in pika.
 
Vztrajni ljudje, ki nam jih celo množični in globalni mediji nenehno ponujajo kot vzornike, pa imajo pogosto zmožnost, ki ni niti v njihovo korist niti v korist teh, ki naj bi jim sledili. Na kaj mislim?
 
Eksperimenti dokazujejo, da zelo vztrajni ljudje pogosto rešujejo tudi nerešljive naloge, kar pomeni, da se zgolj izčrpavajo, da so vse bolj utrujeni, to pa jim je v škodo. Torej ni res, da je pot, kjer je volja. Včasih sicer je, včasih pa je vztrajanje na poti zgolj v škodo, dokler ne izgine sama pot in je ni več. 
 
Res pa je še nekaj drugega. Ljudje, ki vztrajajo pri reševanju nerešljivih nalog, na koncu rešijo manj nalog kot njihovi manj vztrajni sotrpini. Slednji namreč znajo pravočasno odnehati in tako varčujejo z energijo, ki jo s pridom porabijo za reševanje rešljivih nalog.
 
Oglasi bi bili tako veliko boljši in zlasti veliko bolj etični, če bi smiselno sporočali ljudem, da je dobro vedeti, kdaj odnehati sanjati o nekakšnem uspehu, ker je ta neracionalen, nedosegljiv ali neumen.
 
Ljudje sicer dobro vedo, kako pomembno je kakovostno preživljati prosti čas s prijatelji, z otroki, z bližnjimi, vendar tega pogosto ne prenesejo v prakso. Časa ne znajo preživljati kakovostno, pogosto pa tudi trdijo, da časa sploh nimajo, ker morajo ves čas delati in skrbeti, na primer za mrtve stvari. Resnično, ljudje včasih več časa namenijo mrtvim predmetom kakor živim ljudem in medsebojnim odnosom.
 
Psihologija je torej jasna: dobro in koristno je vedeti, kdaj vztrajati pri nečem, kar je dobro in koristno, kdaj pa je dobro in koristno odnehati. Dobro je, če se človek nauči razločevati dejavnosti, ki ga izčrpavajo, od dejavnosti, ki mu vlivajo moči, ga ne poškodujejo, temveč ga zdravijo in krepijo.
 
To pa je šele uvod, kajti ključno v življenju vsakega posameznika je, da vztraja pri pravih idejah. To je čisto nekaj drugega kot vztrajanje, s katerim skušajo uspeti tisti ljudje, ki verjamejo novoreku. Vztrajanje pri pravih idejah ni isto kot reševanje vsakodnevnih nalog, ki so bodisi rešljive bodisi nerešljive. Prave ideje so vselej prave ideje, ker so univerzalne. Pri njih moramo vztrajati, ker so zavezane resnici in so kot take pogoj resničnega blagostanja ljudi.
 
Prava ideja je na primer ideja mladosti, prava ideja je ideja radovednosti in solidarnosti. Obstaja potreba po mladosti. Iz dneva v dan pomembnejša bo.