Sklicevanje na dejstva

9/11/2021

Sklicevanje na dejstva je vsakdanja praksa. Ljudje verjamejo, da so dejstva, na katera se sklicujejo, resnična. Da zares obstajajo, da so res to, za kar jih imajo. Vendar je to šele uvod k predgovoru. Dejstva je namreč treba znati razložiti, interpretirati. Tu se navadno zatakne. Nekatera dejstva namreč sprejemamo, drugih ne, za nekatera niti ne vemo. Dejstva ne padajo z neba, zanje potrebujemo ideje, koncepte, teorije, da bi jih sploh prepoznali. So resnična, toda zanje moramo najprej vedeti. Poznati jih moramo, to pa ni tako enostavno. Tu vstopi v igro psihologija osebnosti. Kar je za nekoga dejstvo, je za drugega zgolj nepomembna informacija o nečem, kar ga ne zanima. Zlahka je zato mogoče zatrjevati, da koronavirus ne obstaja. Jaz na primer nisem videl niti enega. Nisem se sicer niti potrudil, da bi ga videl, a to dejstvo me ne zanima. Zame pač ne obstaja. Vprašanje je tako na dlani. Zakaj nekdo potrebuje taka dejstva, ne potrebuje pa drugačnih? Problem torej niso dejstva, problem tiči v psihologiji posameznika. Problem je v njegovi identiteti, ki sicer potrebuje dejstva, a jih skrbno selekcionira. Če hočemo razumeti, zakaj ljudje potrebujejo natanko določena dejstva, za druga pa še slišati nočejo, se moramo vprašati, kam se postavljajo v simbolnem in družbenem polju, da so prepričani v dejstva, ki jih sprejemajo.

Ko se Hitler sklicuje na domnevna dejstva, ki naj bi dokazovala judovske zarote zoper nemški narod in človeštvo, se absolutno moti. Niti za trenutek mu namreč ne pride na misel, da bi se vprašal, zakaj sploh potrebuje taka domnevna dejstva. Potrebuje jih namreč zato, da bi krmil lastno identiteto, ki jo potrebuje še bolj kakor dejstva. V svojih očeh hoče biti človek, vodja, zgodovinska oseba, ki rešuje svet pred sovražniki, zato jih mora določiti. Če tega ne naredi, ne more biti, kar bi želel biti.

Primer je zgovoren. Človek, ki vztraja, da koronavirus ne obstaja, da vlada nadzoruje ljudi in jih hoče z nepreizkušenim cepivom spraviti na kolena in zdesetkati, ker jih je pač preveč, se popolnoma moti, ker ne vidi načina, kako se loteva domnevnih dejstev. Vidi, prepoznava dejstva, ima jih za dejstva, ne vidi, ne prepoznava pa načina, kako to sploh počne. Preprosta refleksija lastnega početja bi mu odprla oči, a za refleksijo ne mara.

Mogoče je torej uporabljati laž, da človek ohranja domnevna dejstva. Laže zlasti samemu sebi, a ne ve, da to dela. Ničesar ne ve o družbenih odnosih, v katere je ujet, saj ne živi v praznem prostoru, toda nenehno se sklicuje na dejstva. Teh ne preverja, ker mu zadošča, da verjame. Ohranjati hoče prav odnose, zato se sklicuje na dejstva.

Odnose je težko spreminjati, zato se je laže sklicevati na dejstva, zaradi česar je videti, da so drugi ljudje nori, ker verjamejo v drugačna dejstva. Njihova domnevna norost, zaslepljenost ali neumnost je dobrodošla, zato jo je treba negovati, poudarjati in zatrjevati.

Dejstva v igri moči in odnosov niso pomembna, so le za okras, priročno sredstvo. Sedaj lahko razumemo, zakaj postanejo nekateri ljudje nasilni. Njihova agresivnost je namreč odgovor na dejstvo, da so se znašli v slepi ulici. Imajo problem, ki ga ne znajo rešiti, njihova napadalnost je odgovor na problem. Je izraz njihove nemoči. Domnevna dejstva so pri tem popolnoma nepomembna.

7 Comments

PILTEK

9/13/2021 02:30:34 am

Fiksirano in nepreverjeno predpostavljate, da je v Sloveniji 900 000+ ljudi, od 12 let naprej, ki vztraja, da koronavirus ne obstaja. Imate pa prav, da veliko ljudi ne zmore sprejeti dejstva, da človek sam odloča o sebi. Da ne pomeni ne. Čakam, da dekonstruirate simptome oblastnikov, če vas ne bo preveč strah, da vas kdo označi za norca po vseh prebranih knjigah.

Andrej

9/13/2021 03:39:01 am

Gospod Piltek ne bodite tako plitek in se raje izogibajte podtikanja neutemeljenih predpostavk. Nihče namreč ne trdi ''da je v Sloveniji 900 000+ ljudi, od 12 let naprej, ki vztraja, da koronavirus ne obstaja''. Prav tako nihče ne trdi ''...da imajo anticepilci zelo nizko izobrazbo, so neiteligentni, neizobraženi, verjamejo, da je zemlja ploščata..'' ali pa ''..smo nekulturno pleme, kar vsi enaki, ki nam ni in ni do ugodja.'', itd., itd.

Pa si oglejmo kaj pravi stroka.

Kdo so cepljeni in kdo necepljeni?
Delitev na cepljene in necepljene je zarezala v sicer razmeroma homogene družbene skupine, ki si praviloma delijo številna prepričanja in lastnosti. “Podatki so kar nenavadni. Niso v skladu s pričakovanji družbe,” nam je povedala direktorica inštituta Mediana Janja Božič Marolt, ki smo jo prosili za pomoč in ki nam je odgovore skušala podati na podlagi pilotne raziskave. Ta je vključevala reprezentativni vzorec 500 odraslih. “Populacija, ki se ne namerava cepiti, je zelo heterogena.”
Po spolu ni razlik. Med mladimi je pripravljenost za cepljenje pomembno manjša. Med mlajšimi od 35 let se namerava cepiti le 20 odstotkov vprašanih.
Kar zadeva izobrazbo, je med cepljenimi nadpovprečen delež ljudi z visoko izobrazbo. Tisti z nižjo izobrazbo se v velikem deležu do cepljenja sploh niso želeli opredeliti.
Politične delitve, ki so v Sloveniji najbolj na tapeti, niso dober napovedovalec odnosa do cepljenja. Med volilci levih strank je sicer odstotek cepljenih blizu povprečju, medtem ko je med desnimi volilci cepljenih bistveno več od povprečja. “Ugotavljamo pa, da je med tistimi, ki še niso cepljeni, namera za cepljenje zdaj višja pri volilcih levih strank.”
Nadpovprečno veliko cepljenih je med volilci NSI, SD in SDS. Največji delež tistih, ki cepljenje zavračajo, pa je med tistimi, ki se nočejo opredeliti za nobeno stranko in ki se redko udeležujejo volitev.
Necepljeni so torej v največji meri tudi politično neopredeljeni, tisti, ki se manj udeležujejo volitev, ki so izgubili zaupanje v državo in njen politični sistem ali pa preprosto ne vidijo smisla v kolektivnem udejstvovanju.
Da v Sloveniji nismo naklonjeni cepljenju kot državljanski dolžnosti, je zelo nazorno pokazala majska raziskava Eurobarometer, v kateri smo se pri strinjanju s to trditvijo znašli na povsem zadnjem mestu med državami članicami EU.

Dr. Eva Vrtačič, pa je podala naslednji opis necepilcev:
''Necepljeni pripadnik srednjega razreda se poglablja vase, raziskuje, odkriva resnice, bere in meni, da ima priviligiran, kritičen vpogled v svet okoli sebe. Ima se za etičnega posameznika, ki je uvidel, spregledal in doumel, zato je na trenutke moralno vzvišen. Ker ne naseda ideologiji in politični propagadni, išče neodvisne vire, bere pričevanja žvižgačev iz velikih farmacevtskih podjetij, posluša razlage odpadniških zdravnikov, na YouTubu spremlja predavanja »vizionarskih znanstvenikov«. To, da velika večina stroke te vsebine zavrača oziroma izpodbija, je za necepljenega prej dokaz, da ima prav, kot nasprotno. Z žalostjo in razočaranjem opazuje svoje nekdanje prijatelje, sodelavce in javne osebe, ki jih je imel za razumne, kako zdaj tulijo v sporni rog.
Necepljeni zavrača vse, kar smrdi po »big pharma«. Poudarja, da ni ovca, in pred golo preživetje postavlja kakovost življenja. Ponosen je na svojo kritičnost in informiranost, ima se za avtonomni subjekt, zase zahteva pravico do izbire. Skratka, necepljeni ni le proti cepljenju ¬–¬¬¬ je proti kapitalu, politiki, avtoritarnosti... proti establišmentu.
Necepljeni se ne boji nikogar in ničesar ¬–¬¬¬ razen cepljenja. Ampak ta strah je globoko potlačen, prikrit s plastmi argumentov, racionalizacij, dvomov, kritičnosti, vrednost, morale... Necepljeni zato ne uvidi, da so njegove parole, s katerimi v resnici pomirja svoj strah pred virusom, ki ga je premestil na cepivo, do zadnje vejice pravzaprav parole njegovih smrtnih sovražnikov: establišmenta, kapitala, farmacevtske industrije, politike, ki zagovarja sprevrženi preplet kulta posameznika, individualnih pravic, vitke države in neoliberalne ekonomije.
Necepljeni ne glede na svoje visokoleteče besede in morebiten hipijevski imidž ali pa imidž nazaj-k-naravi tako ne deluje proti establišmentu, ampak je prej le nebogljena ekstremna pojavnost etablirane politične in ekonomske ureditve, tipičen subjekt kulture narcisizma. V ospredje postavlja individualno dobro (ker drugi ne sprevidijo, je prisiljen poskrbeti zase!), o

9/13/2021 06:38:39 am

Libertarizem, kakršnega je zagovarala na primer Any Raid, Margaret Thatcher »družbe ni, so le posamezniki in družine«, Ronald Reagan »država je del problema in ne rešitve« in Donald Trump, se povsem ujemajo z osnovnimi neoliberalnimi postulati. Ironično je namreč ravno to, da anticepilci ne vidijo kontinuiteta tega »Weltanschauung« s svojimi. Verjamejo, da so avtonomni posamezniki in ne vidijo kako so odvisni od drugih.
Martin Luther King Jr. pa je želel, da si zamislimo od kod dobimo špange, milo, žajfo, kavo, čaj in toast: ''Še predno zjutraj pojemo zajtrk, smo že odvisni od pol sveta.''

“Before you finish eating breakfast in the morning you are dependent on more than half of the world.”

9/14/2021 04:23:17 am

Hvala za odziv, ampak v teh vaših navedbah je toliko kontradikcij, da bi jih lahko izpostavljal ure in ure. Najprej navajate rezultate raziskave, že v naslednjem koraku pa neko boso interpretacijo, ki niti ni v skladu z raziskavo. Kaj sta z avtorico ravno prebrala knjigo o neoliberalizmu in ga zdaj vidite povsod? Oblast je neoliberalna.
Sicer pa glejte, stvar je zelo preprosta. Od kod tako močni impulzi po kontroli, propagandnem vsiljevanju in manipulaciji drugega človeškega bitja?

9/17/2021 01:39:25 am

Diskurz deltve na ene in druge je sredstvo vladanja...

9/14/2021 06:35:04 am

Vi mi samo pojasnite kako ste prišli do spoznanja ''da veliko ljudi ne zmore sprejeti dejstva, da človek sam odloča o sebi.'' Hvala vnaprej.

9/14/2021 07:15:53 am

Kar se pa tiče neoliberalizma, pa je Dino Bauk zelo duhovito pripomnil:

Zlasti če pomislimo, kako močno zakoreninjeno in večinsko je prepričanje, da je neoliberalizem nekaj, kar v resnici ne obstaja, da gre za izmišljen koncept skrajnih levičarjev, ludistov, zlajnan refren, ki sledi vsaki njihovi revolucionarni kitici.
Neoliberalizem seveda še kako obstoja. Razlog, da ga večina ni sposobna videti, je pravzaprav sila preprost. Neoliberalizem je namreč kot voda v zgodbici ''Kaj je voda'' Davida Fosterja Wallacea. Saj jo poznate: dve ribi plavata in se pogovarjata, ko srečata tretjo ribo, ki ju pozdravi z vprašanjem, kakšna je voda, na katero prvi dve, z zabodenim pogledom, odgovorita z vprašanjem, kaj hudiča je to voda. Prav vsi plavamo v tej vodi, vsi smo z ravnanji in razmisleki ujeti v neoliberalne vzorce, zato tako težko prepoznamo tisti fil rouge, ki naša ravnanja in stališča v resnici določa in nas v teh vzorcih drži.

Sklicevanje na dejstva

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije