Skladno z razumom

Ni jih malo, ki so v zgodovini vedno znova menili, da je demokracija bedastoča, nepotrebna in celo škodljiva ideja in praksa, prav tako pa jih ni malo danes, ki menijo, da je demokracija oblika vladavine ljudstva, ki ga včasih imenujejo množica, sem in tja pa kar po domače drhal. Strah pred množicami ali drhaljo, kot jo včasih imenujejo, pa naj bo domača ali pa naj prihaja z one strani morja, ni majhen, prav tako pa ni majhno prizadevanje, da bi ljudi nekako držali pod nadzorom, da morda vendarle ne bi prišlo komu na misel, kako jih učinkovito organizirati, povezati in na novo ustvariti pogoje za samoupravljanje, potrebno za oblikovanje pravične družbe, če se kajpak strinjamo, da je družbena nepravičnost notranji sestavni del kapitalističnega življenja, ki smo ga še vedno primorani živeti, pa če nam je tako življenje všeč ali ne.

Tako razmišljanje je zgodovinska posebnost in redkost, ki seveda sama po sebi dokazuje lastni obstoj. Obstaja na način, ki je v ostrem nasprotju z idejami, pod katere se je podpisal na primer Thomas Hobbes, z idejami torej, ki so do določene mere upravičeno povezane z izkušnjo, ki si jo ljudje pogosto delijo, to pa je izkušnja strahu pred drugim človekom ali drugimi ljudmi.
 
Sicer pa starši pogosto strašijo otroke pred drugimi ljudmi, zato je strah pred njimi globoko ukoreninjen v številnih odraslih ljudeh, ki so v mladosti prenašali na svoji koži take in podobne vzgojne prijeme staršev, ki morajo imeti vozniško dovoljenje, da sedejo za volan, ni jim pa treba imeti nobenega znanja, da zaplodijo otroka, in nobenega dovoljenja, da ga potem še dolga leta vzgajajo.
 
Tu se moramo prav zato nekoliko ustaviti, kajti zgodovina nam je doslej že postregla z darom, ki se imenuje človekove pravice. In natanko Thomas Hobbes dokaže, da so pravice posameznikov svoboda, da se obnašajo skladno z razumom. Kaj pomeni obnašati se skladno z razumom? 
 
Vsak posameznik lahko sklepa takole. Razum mi pravi, da potrebujem za lastno preživetje druge ljudi. Torej mi obenem sporoča, da jih ne smem pobiti. Ker enako velja za vsakega drugega človeka, se ljudje, skladno z razumom, medsebojno ne pobijamo, ampak skrbimo drug za drugega, kolikor je to sploh v naši moči. Kot taki ne tvorimo drhali.
 
Skladno z razumom pa se dogaja še nekaj drugega. Ljudje se namreč težko sporazumemo med seboj, ker smo prisiljeni uporabljati jezik, ta pa je vir stalnega razhajanja in spraševanja, kaj kdo misli, kakšen je pomen izrečenega, kako razumeti drugega; v glavnem prehitro sklepamo, kaj je kdo rekel ali mislil.
Stalni nesporazumi pa niso nujno uvod v spore in vojne; lahko sicer so, ni pa nujno. Nikakor ne, saj se lahko še in še pogovarjamo, naučimo pa se lahko miroljubno vztrajati v razlikah, ne da bi nas motile ali vznemirjale. 
 
Hobbes se zato ne moti, ko v svojem razmišljanju o naravi skupnega življenja različnih ljudi pride do sklepa, da je zanje najbolje, če svojo voljo prenesejo na skupno osebo in se ji podredijo. V miru živijo prav zato, ker ima vsakdo nad seboj absolutno avtoriteto, ki se ji podreja in tako brzda samega sebe; v tem je temelj njegove svobode.
 
Ker pa se je Hobbes dopisoval tudi z Descartesom, ki se je sočasno spraševal, kako je lahko človek povsem prepričan glede česarkoli, saj je zmotljivo bitje, bi lahko sklepal, da je lahko taka skupna oseba zgolj ljubi bog, kajti vsako človeško bitje je ujeto v enake mehanizme, zaradi katerih se ne more povzpeti nad sebe in se popolnoma prepričati glede česarkoli. Hobbes to pravzaprav naredi, saj končno spregovori o umetni entiteti, ki ima voljo, neodvisno od volje ljudi ali katerega koli človeka.
 
Umetna entiteta, o kateri govori Hobbes, je lahko samo neskončni Veliki Drugi. Ne more biti drugi (človek), zato je izraz Drugi povsem na mestu. Ni pomembno, kaj je, pomembno pa je, da ga označimo kot Drugega z velikim D, zato Veliki.
 
Zanj po definiciji ne velja noben človeški zakon, nobena ustava in sploh nobeno pravilo, ki ga izumijo ali sprejmejo ljudje. Lepota absolutne oblasti Velikega Drugega nad ljudmi pa je, da je ne more noben človek zastopati absolutno, saj je končno, omejeno bitje, kot pravilno ugotavlja Hobbes, zato se mora tudi vsak vladar kot oseba podrejati Velikemu Drugemu in izpolnjevati njegovo voljo. Noben človek tako ni suveren; zares suveren je zgolj Drugi.
 
A kako odkrijemo, kaj hoče ta umetna entiteta, abstraktni Drugi od nas? Kako je mogoče pripisati abstraktni entiteti nekaj takega, kot je volja, ki je značilna le za živa bitja? Kaj torej hoče Drugi?
 
Vse to lahko storimo z rabo uma, kot jo je opredelil Kant: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš. Razmišljanje je edino, kar imamo na voljo, torej je naša dolžnost, da razmišljamo.
 
Kar je skladno z rabo uma, torej združuje človekovo pravico, svobodo in dolžnost, da razmišlja. Kaj torej smemo reči, da hoče Drugi od nas? Da razmišljamo. Razmišljanja ne more biti nikoli preveč, lahko pa ga je hitro premalo. Potem je mogoča tudi vojna vseh proti vsem, kot jo je opredelil Hobbes.
 
In demokracija? Ni vladavina ljudstva, množic ali drhali, temveč je prav način, kako si ljudje, skladno z razumem, vzamejo moč, da bi nekaj premaknili v družbenem polju, v katerem je preveč družbene nepravičnosti ter vse premalo resničnega sprejemanja in spoštovanja drugačnosti.