Simbolno za dušo

Potem ko je demokracija odpustila Donalda Trumpa, je jasno vsaj nekaj. Najprej to, da lahko odpusti še koga drugega, ki ga ima za svojega vzornika. In da lahko nastane nekaj novega, tokrat zares drugačnega. V takem času je koristno vnovič premisliti staro spoznanje o naravi simbolne razsežnosti sveta, ki je značilna za ljudi kot govoreča bitja.

Staro spoznanje sega vsaj do Sokrata in njegovega razmišljanja o pomenu zastavljanja dobrih vprašanj in ustvarjanju dobrih odgovorov nanje; o odpiranju novih duhovnih obzorij. Sega tudi v čase, ko je po svetu hodil Jezus in trdil, da krsti ljudi v duhu. Eden in drugi sta delovala na poseben način, ki ima veliko skupnega s spoznanjem, da človeške eksistence nimajo empirične podlage, na kateri bi ponudili odgovor na vprašanje, kakšen smisel ima samo življenje. Eksistenca namreč visi v praznem prostoru, zato moramo ljudje ustvarjati njen smisel vedno znova. Brez jezika tega ne bi mogli narediti. In natanko v tej luči je tako pomembno, kaj kdo reče. Pomembne so besede, zato ni odveč še enkrat izpostaviti pomena tega, kar je imenovala Anna O. zdravljenje z besedami.
 
Empirična realnost se včeraj zaradi zmage Joeja Bidna ni čisto nič spremenila, gore so še vedno na istem mestu in morja tudi, ljudje po vsem svetu pa smo imeli kljub temu občutek, da se je nekaj zgodilo, premaknilo, da so se umaknili nekateri temni oblaki, da je postalo malo svetlejše. Resnično, realnost se ne spreminja zaradi besed in neposredno z njimi, zato pa se spreminja pomen, spreminja se smisel, spreminja se način, kako ljudje zaznavamo svet, ga razlagamo in razumemo, kako komuniciramo med seboj.
 
Lahko računamo, da v naslednjih letih ne bomo vedno znova priča zaljubljenim besedam diktatorjem, neumnim in škandaloznim izjavam, žaljivkam, poniževanju invalidov, zmerjanju medijev, vraževerju, aroganci. Ne bo nam treba prenašati zunanjih dokazov moči, oblasti, sile, kar vse naj bi naredilo vtis na nas, in ne bo nam treba ugotavljati, za kaj je vse to koristno in dobro, kaj naj bi vse skupaj pomenilo, nad čim naj bi bili navdušeni.
 
Človek se simbolno drugače počuti, ko posluša pametne besede, ko sliši kaj takega, kar mu daje misliti, kar terja od njega vsaj minimalni kognitivni napor. Zanj smo narejeni, ustvarjeni, naši možgani so narejeni za razmišljanje, ne za lenobno paberkovanje klišejev, zlizanih misli in votlih besed, ki ne mrejo ustvarili nobenega presežka, nobenega novega pomena, ki ga potrebujemo še bolj kot vodo.
 
Da, besede ustvarjajo nova obzorja, ta ne nastajajo sama od sebe, razmikajo oblake in vlivajo upanje. Zaradi tega se lahko spreminja tudi empirična realnost, saj se v njej ljudje z novimi idejami obnašajo drugače od ljudi, ki zgolj vrtijo ene in iste klišeje, ponavljajo že ponovljeno in zmerjajo vse  okoli sebe samo zato, ker jih ne razumejo.
 
Nič več izrazov moči, oblasti, vzvišenosti torej. Nobeno naključje ni, da je Biden v nagovoru ameriškega ljudstva in vsega sveta izpostavil: This is the time to heal America. Kot rečeno: nekatere besede zdravijo, nekatere druge pa zgolj ranijo, prizadenejo in poškodujejo.