Pismo hčerki za rojstni dan

Draga Danaja,
 
mineva četrt stoletja. Od trenutka, ko si imela komaj nekaj malega kilogramov in sem te lahko držal na dlani, do trenutka, ko stojiš kot odrasla ženska pred hišo s slike, ki je nastala to vroče poletje med našim potepanjem, zazrta navzgor. Vedno si hotela navzgor, a ne v svet elite, ne v nedoločljive mistične višave domnevno posvečenih ljudi, saj je tvoje stremljenje vselej spremljalo dvoje: strast do novega in drugačnega; odprtost do novega in drugačnega. Vedno si bila skromna, a ne v zahtevah po vednosti, spoznanju resnice. Glede tega si bila in si še vedno brezkompromisno zahtevna – najprej do sebe. Vse to te je privedlo do tega, da delaš danes doktorat na eni najprestižnejših raziskovalnih ustanov na svetu, preučuješ možgane, ta neverjetni organ, in boš jutri ugledna znanstvenica. V samo četrt stoletja.

Rodila si se kot vsi drugi ljudje, toda živiš, kot živijo redki. Tvoj svet je razkošen, čeprav je na tem svetu veliko mizerije, zla in nepravičnosti. Vedno si hotela biti nekaj posebnega in tudi si postala nekaj posebnega. Živiš v istem svetu kot vsi drugi, a ne tako kot vsi drugi. Rada imaš, kar je lepo, a le, če je tudi resnično. Veš, da živi na svetu veliko močnih ljudi, toda prav tako ti je jasno, da je zares močan samo človek, ki se pusti voditi resnici. Ne pripadaš nikomur, ker pripadaš sebi. Veš, da je vsak človek razumno bitje, zato si se pripravljena pogovarjati s komerkoli, čeprav se ni vsakdo pripravljen pogovarjati s teboj. Imaš kritičen odnos, a najprej do sebe; od ljudi ne pričakuješ, da te bodo hvalili, saj ti je zares vredno, da hodijo po svoji poti, ker je pravo bogastvo v različnosti.
 
Ne bom rekel, da ti želim vse najboljše, saj taki klišeji ne pomenijo ničesar niti tebi niti meni. V resnici ti želim več istega. Več stremljenja navzgor, več skromnosti in etičnosti, več zahteve po resnici, več modrosti, duhovne odprtosti in želje po pustolovščini, ki se imenuje življenje. Več tega, kar se skriva v spoznanju, da lahko človek v življenju dolgo čaka, da se bo nekaj zgodilo, da bo nekam prišel, potem pa spozna, da čaka le sam nase, da bo zbral dovolj poguma in storil, kar zares želi storiti, da je torej že prišel tja, kamor misli, da bi šele moral priti. Antični odmev zahteve Spoznaj samega sebe je zato še vedno aktualen, le da je vse prepogosto naddoločen z neoliberalnimi puhlicami o oblikovanju lastne identitete, ki jih nikoli nisi sprejemala, ker veš, kako malo so vredne.
 
Tvoja identiteta je nastajala pred mojimi očmi z osupljivo kombinacijo delavnosti, strasti, hitrosti, ljubezni do drugačnosti in kompleksnosti. Vedno si verjela, da zmoreš to, česar ni zmogel nihče ob tebi, govorila si, da boš znanstvenica, ko si imela komaj devet let. In sedaj tudi si. Neprespane noči in neskončne ure učenja so nagrajene, vendar veš, da jim bo sledilo še več takih ur.
 
Dobro tudi veš, da uspeh, karkoli že pomeni ta tako zlorabljena beseda, ne pade z neba, da je treba zanj trdo delati. Prav tako ti je jasno, da je v življenju treba narediti tudi kaj takega, česar drugi ljudje ne želijo narediti, ker nimajo volje ali moči. Prav zato si vselej želela narediti tudi tisto, kar je težko narediti, ne pa tistega, kar bi lahko naredila zlahka.
 
Če je bilo mogoče izbirati med zahtevnejšo nalogo in lažjo nalogo, si izbrala prvo. Nisi se pritoževala, koliko časa ti vzame, da jo tudi izpolniš, čeprav bi se drugi ljudje pred enako nalogo že sesuli, ne le pritoževali. Nikoli te nisem slišal stokati in depresivno ugotavljati, zakaj moraš ravno ti nekaj narediti in se truditi. Dommevam, da si sprejela, da drugače niti ne gre.
 
Spremljal sem torej razvijanje tvoje želje in želel sem si, da bi jo lahko podpiral, da je ne bi po naključju ustavljal ali nerodno postavljal pod vprašaj. Kot oče sem vedel, da sem lahko srečen samo, če si srečna sama. Prav zato sem čutil nenavadno zadovoljstvo, ki me bo spremljalo do konca življenja, ko si nam povedala, da si edina med kandidati z vsega sveta sprejeta na inštitut, kjer sedaj delaš in študiraš. Niti malo si ne lastim zaslug za tvoj dosežek, saj je vse izključno tvoje delo, pa vendar sem globoko v sebi na poseben način srečen, da je to dosegel prav najin otrok.
 
Morda zate bolj kakor za številne druge ljudi velja, da svojega življenja ne živiš le po dolžini, ker čas pač teče za vsakega človeka enako, temveč ga živiš zlasti v širino in globino. Pot navzgor je zato tudi čudna kombinacija potovanja v širjave in globine sveta. Tako potovanje redko pomeni zapravljanje časa za nepomembne zadeve v življenju, zato obstaja tudi tveganje, da ostane človek sam, saj drugi ne sledijo svojim resničnim željam in ostajajo zadaj, pogreznjeni v to, kar jim ponujajo ideologi, krošnjarji in prodajalci megle, ker so se predali že pred časom.
 
Zate velja, da ne sprejemaš tistih izzivov, ki so ti všeč, saj sprejemaš vse izzive. Tako življenje je na treutke izjemno naporno, toda nikoli se ne pritožuješ. Ugotoviš, da je nekaj težko, potem pa se lotiš dela. Vedno sem zato občudoval tvoj odnos do dela. Niti približno nama ni bilo treba nikoli reči, da se moraš učiti, da se pojdi učit, delat domačo nalogo ali kaj podobnega. Pogosto se je zgodilo, da smo že vsi spali, ko si ti še vedno delala, zjutraj pa vstala pred vsemi.
 
Ko se se drugi vdajali tik pred ciljem, si ti vztrajala, kot da si na samem začetku. Ko niso imeli več moči, da bi nadaljevali, si s svežino v glasu rekla, da si se šele dobro ogrela. Ko so bili utrujeni od napora, si lahkotno sporočila, da je glavnina dela šele pred teboj. Ko te je bilo najbolj strah tega, kar je bilo pred teboj, si mirno sporočila, kaj nameravaš storiti.
 
Si potrpežljiva in blaga do sebe, pa tudi do drugih ljudi. Poslušaš, kot posluša redkokdo, odzivaš se s srcem in z razumom sočasno. Ne varčuješ z energijo, ko je treba pomagati bližnjemu, nikoli te nisem videl oklevati. Blizu ti je poetika sveta, umetnost ti je v navdih, zato se vedno znova vračaš k plesu. Veš, kako čarobno je vesolje, kako težko ga je razumeti, a zato imaš še več volje za pot navzgor. Pošiljaš mi glasbo, ki ponazarja, kako globok človek si, kako čutiš sebe in svet okoli sebe, kako dobro razumeš njegove skrivnostne in morda ne povsem razumljive razsežnosti.
 
In ko bo prišel čas, da odidem s tega sveta, bom miren in spokojen, da živi na tem svetu tako čudovita oseba, kot si ti, ki je ne bi nikoli bilo, če ne bi bilo mojega naključnega srečanja s tvojo materjo.
 
Oče