Semena in duša lepega

Vnovič sem govoril z Ano, ki me je poklicala po telefonu. Po pogovoru mi je napisala: Kok dobr se je z vami pogovarjat. Vi ste eden redkih ljudi, ki jih imam rada in si hkrati želim tudi obratno. Vi ste eden tistih ljudi, ki vam ne samo dovolim, da me imate radi, ampak si hkrati želim, da bi me imeli. Morda je slišati zapleteno, ampak sploh ni. Res ne. Dovoliti drugemu, da te ima rad, sploh ni tako enostavno, kot se sliši. Verjamem, da večina ljudi o tem ne razmišlja, za moje dojemanje sveta pa je to ključno. Določenih ljudi nočem niti blizu, kaj šele, da bi se me dotikali ali me imeli radi. Ob [drugih] ljudeh nimam nikoli občutka, da bom kaj zamudila, ob njih redko čutim. Vi ste kot dobra knjiga, ki je ne smem odložiti. Ob vas čutim in sem živa. Resnično, v najinem pogovarjanju je življenje. Je poetika in je tisto, kar vselej uhaja, ko skušamo razumeti, kaj se dogaja med dvema dobrima sogovorcema, ko se srečata. Morda je to primarna poetika, kot jo imenuje Bachelard, poetika, ki nam pomaga okusiti naravo notranje usode, ki ni zapisana tam zgoraj, v zvezdah, kot nam dopovedujejo jasnovidci in drugi šarlatani. Sanje so zato pomembne, ker so tudi duša lepega. In ko se moški zbudi iz sanj, dodaja Bachelard, uzre žensko. Zato so ženske tako lepe.

Noben človek ne more biti lep brez pogleda drugega. Vulgarno je zato razmišljanje teh, ki mislijo, da je treba drugega, če ni dovolj lep, zdraviti, normalizirati ali kako drugače popraviti. Ne, popraviti bi bilo treba kvečjemu njihov pogled na drugega.
 
Nekateri ljudje ustvarjajo semena, ki jih vedno znova razdelijo med ljudi. To so posebna semena, ki imajo obliko ognja. Topla so in nenehno se spreminjajo. Če prodrejo dovolj globoko v človeka, saj imajo veliko energije, se ta nujno spreminja. Spreminja se tako, da je vse bolj spokojen, obenem pa je voda, ki nenehno teče, in ogenj, ki ne more mirovati, saj preneha biti ogenj, če miruje. Odpiranje domišljije zato ni predajanje neučinkovitemu izgubljanju časa, kot so prepričani številni ljudje, podrejeni kapitalistični logiki tekmovalnosti in kopičenja dobičkov, ampak je ustvarjanje prostorov, v katerih smo vse bolj sposobni za delikatno dotikanje lepega in za zavest o lepem.
 
To so obenem prostori, v katerih nihče ni izgubljen. Moje razumevanje hendikepa dobiva nove razsežnosti prav zaradi zapisanega. V prostorih, ki jih opisujem, nihče ni izključen in nihče nima posebnih potreb, ker je vsakdo poseben na svoj način. In obstaja poetika posebnosti, različnosti, drugosti in drugačnosti.
 
Vzvodi poetike posebnosti so radovednost, volja do kontemplacije, volja do gibanja. Svet namreč hoče videti samega sebe, hoče se spoznati, hoče refleksijo sebe. Ljudje so morda brezbrižni do tega, kar hoče svet, ker so se prehitro pustili prepričati, da je brezbrižnost tudi že blaženost, kot smo slišali v Matrici, toda potem je njihova usoda dokončno zapečatena. Nimajo si več kaj povedati.