Sedem svetov, en planet

Tak je naslov BBC-jeve serije, ki bo te dni prišla na male zaslone. Pripovedovalec je kajpak sir David Attenborough. Sporočilo serije je izjemno preprosto, namenjeno pa je predvsem mladim. Živite, kakor želite, le ne razsipavajte (don't waste). Zopet moram dodati: pod ta poziv se podpiše Karl Marx, kadar hočete. Sporočilo je namreč radikalno, čeprav na prvi pogled morda ni videti. Namenjeno je otrokom, naslednji generaciji, ki bo upravljala s tem svetom in verjetno dočakala leto 2100. Sporočilo je zares radikalno, saj se nanaša na temeljno značilnost delovanja kapitalističnega sistema, ki preprosto mora trošiti vse, kar je sploh mogoče trošiti, razsipavati z energijo, ker to prinaša dobičke, proizvajati dobrine zaradi dobičkov, ne zaradi potreb ljudi, uničevati naravno okolje, da se lahko širi, širiti kot rak pa se tudi hoče, saj sicer dobički ne naraščajo. Toda radikalno sporočilo naslednji generaciji je zahtevno, zelo zahtevno, kajti upreti bi se morala natanko takemu delovanju kapitalizma, to pa pomeni kapitalizmu samemu. Sir David Attenborough kratko malo poziva k revoluciji. Naj potegnem vzporednico.

Kaj je najtežja naloga, ki čaka pacienta v analizi? Nobenega dvoma ni, da trpi, da ima težave, da ga trpljenje ovira v vsakdanjem življenju, kar pomeni, da bi se ga rad kar se da hitro znebil. Lepo in prav.
 
Daleč najtežja naloga, ki jo ima pacient pred seboj, je tista, ki terja premik v načinu subjektivacije, to pa preprosto pomeni premik v načinu življenja in vsakdanjega delovanja. Ne mislim na normalnost, saj je ta zgolj privid, mislim na nov način subjektivacije, nov način delovanja in vedenja.
 
Po navadi pacient že kmalu po vstopu v analizo ve celo vrsto stvari. Zna misliti lastne simptome, zna pojasniti nekatere dejavnike, zaradi katerih se v življenju nikamor ne premakne, jasno mu je, kakšno vlogo sta imela v njegovi mladosti oče in mati, jasne so mu še mnoge druge zadeve, ker morda bere Freuda in Lacana in Žižka in druge avtorje. A vse skupaj mu ne pomaga, da se kam premakne. Še naprej živi v scenariju, ki ga živi sicer že leta ali celo desetletja.
 
In pravzaprav ne obstaja način, kako pacienta premakniti, da bi začel živeti drugačno obliko subjektivnosti; premakne se lahko le sam. Premik tudi ni iz reda vednosti. Ne premaknem se namreč zato, ker spoznam, da je druga oblika subjektivnosti boljša od moje, bolj razumna in učinkovita, da mi zagotavlja boljše možnosti za uspeh. Daleč od tega. Pacient zelo dobro ve, kaj je bolj razumno in kaj manj, kaj je bolj učinkovito in kaj manj, vendar mu taka vednost ne pomaga.
 
Za drugo subjektivacijo se torej ne odločim, ker vem, da je boljša, ampak se odločim, ker ravno ne vem, ampak verjamem.
 
Skušnjava je danes velikanska. Okoli nas je tako neznansko veliko vednosti, da zlasti mame z lahkoto obglavijo svoje otroke, češ da bolje kot oni vedo, kaj je zanje dobro. Problem je le, da subjektivacije ne poganja vednost. Preprosto ne gre tako, da najprej naredimo objektivno analizo subjektivnosti, potem pa se odločimo zanjo, češ da je najboljša. Subjektivacijo poganja verjetje.
 
In poganja jo nezavedni presežni užitek, ki ni isto kot zadovoljstvo, da ne bo nesporazuma. Subjektivacija torej prinaša ugodnosti in presežno uživanje, obenem pa človek v njej verjame tako močno, da si sploh ne zna predstavljati, da bi lahko verjel še kaj drugega.
 
Pa vendar se premik k drugačni subjektivaciji lahko zgodi in tudi se zgodi. Analiza namreč odpira nov simbolni prostor, v katerem se to lahko zgodi in analitik verjame, da se prej ali slej tudi bo.
 
Na kolektivni ravni se ravno tako lahko zgodi premik, h kateremu poziva sir David Attenborough. Upajmo samo, da je še dovolj časa. Časi, ki so pred nami, so zato zelo vznemirljivi. Stavek smo med drugim slišali tudi v Matrici, ki je prišla na platna davnega leta 1999.