Sedem – leta pozneje

Včeraj bi moral nekaj povedati na Pedagoški fakulteti, kamor so me povabili, a je načrtovani dogodek odpadel. Zaradi koronavirusa, seveda. Izkoriščam priložnost in tu na kratko povzemam, kar sem nameraval povedati tam.

Pred leti, kako čas hitro beži, saj je bilo to leta 1995, je David Fincher režiral fenomenalni film z naslovom Se7em. Postal je eden najbolj gledanih in najbolj priljubljenih filmov vseh časov. Toda še vedno ostaja nekaj nedorečenega v tesni povezavi z njegovo glavno idejo.
 
V filmu namreč pridigar izbere sedem smrtnih grehov, sedem njihovih človeških nosilcev in se odpravi na pohod. Zanima ga namreč, ali se je kdo od njih sposoben upreti lastnemu grehu, grehu, ki ga zastopa in živi.
 
Odgovor ni povsem nepričakovan: nihče se ne upre.
 
Filmska zgodba pa ima toliko let pozneje za vse nas pomembno in morda celo odločilno, usodno empirično nadaljevanje. V obliki vprašanja, ali se je kdo sposoben upreti danes. In čemu naj bi se sploh upirali, zakaj naj bi bil upor potreben? Sledi odgovor.    
 
Živimo v svetu neskončnih in brezmejnih izbir, svobode, blagostanja. Nimajo jih vsi ljudje, kajpak nekateri pač. Ideologija neskončnega izbiranja prevladuje in nastaja vtis, da bodo imeli kmalu možnosti izbiranja čisto vsi. A tu nekaj vendarle smrdi prav zato, ker je zgodba preveč pravljična, da bi bila resnična. Sledi miselni eksperiment.
 
Recimo, da vam nekdo nastavi pištolo na čelo, natanko tako kot v filmu Se7em. In vam reče, da imate eno leto časa, da splezate na Himalajo, na Mount Everest. Če tega ne naredite, pobije vas in vašo družino.
 
Najprej se zdi, da imate možnost izbiranja: tja gor splezate ali pač ne. Morda se vam ne ljubi, morda ste na gori celo že bili in ne bi šli vnovič, ker veste, da je peklensko težko. Pa vendar ni čisto tako.
 
Grožnjo iz vam ne čisto jasnih razlogov vendarle jemljete zares, zato začnete na vse pretege trenirati svoje telo, nabirati kondicijo, delati vaje in se zanimati naokoli, kako se sploh spleza na tisto goro, kaj vse je treba narediti, kakšno opremo kupiti etc. Celotno življenje podredite enemu samemu cilju, za katerega ste se odločili, potem ko vam je nekdo pritisnil pištolo na čelo.
 
In čez eno leto zares stojite na vrhu sveta.
 
Ali si predstavljate občutke, ko stojite tam gori? Ali ni to najboljša izkušnja vašega življenja, najbolj vredna izkušnja, najbolj fantastična izkušnja, kar si jih sploh lahko mislite? Ali ne čutite, kako smiselno je bilo vaše početje, kako dobro je bilo, da ste eno leto garali? Ali ne spoštujete sebe in ne cenite svojih zmogljivosti, ki so vam to omogočile, zmožnosti, za katere prej verjetno sploh niste vedeli, da jih imate?
 
Kaj se je torej zgodilo?    
 
Zgodilo se je dvoje. Na delu je bila preprosta psihologija. Prvič. Odločili ste se pravilno, kot bi rekel Kant. Zavrnili ste napačno dilemo in spregledali, da nimate dveh možnosti in da imate eno samo. Sprejeli ste jo. Drugič. Za svojo odločitev ste prevzeli vso odgovornost. Niste stokali in jamrali in vili rok, kako je svet nepravičen, niste ugotavljali, da na Himalajo pač ne morete, da se vam ne da, da zdajle ni pravi čas, da sploh niste pripravljeni in da je oni čudak s pištolo tako ali tako psihopat, ki ga je treba spraviti z obličja planeta. Ničesar od tega niste počeli.
 
Naredili ste, kar je bilo treba in bili za svoje delo nagrajeni, da bolj sploh ne bi mogli biti. Danes niste samo fizično in telesno v izjemno dobri formi, še bolj je v formi vaš duh.
 
In zakaj bi o tem govoril na Pedagoški fakulteti? Ker se tam po definiciji ukvarjajo s pedagogiko. Ta zajema oblikovanje osebnosti otrok in mladih, njihovo vzgajanje, pripravljanje na soočanje s svetom.
 
Hotel sem povedati tole. Soočanje s svetom, življenje samo, je tudi soočanje z množico problemov, ki terjajo rešitve. Zaradi mene se lahko imenujejo tudi izzivi ali kako drugače, moja poanta je povsem jasna.
 
Ljudje se včasih ne znajo odločiti, kateri problemi so smiselni, logični, razumni, produktivni in kateri niso. Polega tega ne vedo, ali so problemi, s katerimi naj bi se soočili, sploh njihovi ali so jim samo naloženi, ali so motivirani za njihovo reševanje ali niso.
 
Pomemben del človekovega doživljanja smiselnosti lastne eksistence ima dve koordinati, ki sledita iz zapisanega miselnega eksperimenta. Prvič. Problem, s katerimi se bom ukvarjal, sem izbral sam in za njegovo reševanje prevzel vso odgovornost. Drugič. Dobro sem premislil in spoznal, da so nekateri problemi slabi, zato sem izbral boljšega.
 
In me ne zanima, kaj si o tem mislijo prislovični drugi.