Še vedno za biznis in še vedno proti ljudem

Ko služim vojaščino v stari Jugi, me stotnik nekega dne prijazno povpraša, očitno je razpoložen za klepet, kaj menim, čemu je namenjeno orožje. Skušam uganiti politično korektni odgovor, saj sem mu podrejen in ne vem čisto natančno, kaj hoče od mene, zato nekaj blebečem o zaščiti domovine in da služimo narodu in podobne nebuloze, ki so jih nadrejeni sicer vsak dan zahtevali od nas. Stotnik me mahoma prekine in mirno reče: ne, Slovenac (zanje smo bili vsi naborniki iz Slovenije pač Slovenci, kot da nimamo imen in priimkov), orožje je za ubijanje ljudi. Juge kajpak ni več, oni stotnik je po moje že pod rušo, časi so se spremenili. Ali pa se tudi niso. Na zadnjem srečanju voditeljev držav članic vojaške zveze NATO so se kljub razhajanjem v mnenjih in kljub ostrim besedam o tem, kdo je klinično mrtev in kdo je še za silo živ, složno in brez težav zlahka dogovorili, da bodo še naprej povečevali proračun zveze, ki da je čisto premajhen; od leta 2016 je zveza porabila dodatnih 41 milijard dolarjev za obrambo, v naslednjem letu, do konca 2020, pa naj bi se številka povzpela na dodatnih 100 milijard dolarjev – tako je rekel generalni sekretar zveze Jens Stoltenberg marca 2019. Da bodo torej namenjali še več denarja za orožje, ki je namenjeno ubijanju ljudi, kot mi je pojasnil stotnik in kar je seveda kristalno jasno; v letu 2019 je proračun zveze presegel 1000 milijard dolarjev. Nisem pa še slišal, da bi se voditelji kdaj složno dogovorili, da bodo sistematično povečevali plače delavcem; ali si kdo sploh predstavlja, kaj bi pomenilo taistih dodatnih 100 milijard dolarjev zanje? A dogaja se ravno nasprotno. Iz Francije pravkar prihaja podatek, da po deželi te dni stavka približno milijon ljudi, delavcev na železnicah, delavcev v šolah in delavcev v bolnišnicah, drugih delavcev. Voditelji jim namreč ponujajo pokojninsko reformo, zaradi katere bodo imeli milijoni delavcev nižje dohodke ali  bodo prisiljeni delati dlje. Logika je na dlani: tisti, ki imajo, bodo imeli še več, onim drugim pa se bo še naprej jemalo. Privatni lastniki pokojninskih skladov si kajpak v pričakovanju dodatnih dobičkov manejo roke.

Idn še naprej bodo politiki, voditelji in drugi složno zagovarjali nenehno gospodarsko rast. Ekonomisti jim bodo zvesto stali ob strani in ponujali matematične modele, ki domnevno pojasnijo, kako spodbujati tako rast. Kot da so ljudje številke. V modelih je kup zadev, ki se izidejo, pravijo. V realnosti pa je kup takih, ki se ravno ne izidejo, odgovarjam.
 
Živimo v kapitalizmu. To ni nevtralen svet števil, formul ali enačb, ki ga dobro opišejo in pojasnijo matematiki. Preprosto ni. Namesto matematičnih modelov zato potrebujemo socialne in družbene modele realnosti, ki pojasnijo, zakaj je sploh potrebna nenehna gospodarska rast, ki jo spremlja neprestano povečevanje neenakosti med ljudmi.
Ekonomisti ne govorijo o politični ekonomiji, zanje je Marx zgolj mrtev človek iz nekega prejšnjega časa. Politične ekonomije zato ne prakticira skoraj nihče, na univerzah se obnašajo še slabše. Profesorji verjamejo, da je svet ljudi, svet tega, kar imajo med seboj in bi lahko imeli, nekakšen organizem, harmonični skupek različnih organov in prvin, ki so namenjeni rasti. Nobenih kontradikcij ni, nobenih notranjih razcepov in nikakršne nekonsistentnosti, nobenih paradoksov in nobenih aporij.
 
Potem pridejo na dan z novimi spoznanji, ki so boleče oddaljeni od tega, kar se v svetu zares dogaja. Zatrjujejo, da je ekonomija družbena znanost. Znanost o družbenem življenju ljudi torej, o tem, kar imamo med seboj. Zdi se kot šala.
 
Pravijo, da se morajo na koncu dneva ljudje še vedno odločati, da morajo presojati zadeve in jih misliti. Da matematični modeli vendarle niso vse. Dobro jutro.