Še več človeškega onkraj človeškega

V šesti epizodi četrte sezone izjemne serije Black Mirror spremljamo dramo, stkano iz aktualnih tem (razvijanje umetne inteligence; prenašanje zavesti na nove nosilce; nesmrtnost) in klasičnih spoznanj o tragični naravi človeških eksistenc (protagonisti do konca ne vedo, kaj delajo in kakšni so učinki njihovega delovanja na druge ljudi; to spoznajo šele, ko je prepozno). Razumemo glavno junakinjo, ki potegne celo vrsto potez, ne da bi za trenutek podvomila, da dela prav, jasno nam je, da je njeno delovanje etično. Na koncu smo prepričani: nekatere stvari, ki jih imamo ljudje med seboj, se ne spreminjajo s časom in jih tehnologije ne morejo potisniti na smetišče zgodovine. Ne morejo jih danes, ne bodo jih mogle v prihodnosti; obstaja nekaj univerzalnega in obstaja nekaj absolutnega, ves čas pa je med ljudmi in nad njimi. Prav zato bomo še naprej bistveno bitja etičnosti in nobena umetna inteligenca ne bo mogla seči onkraj etičnosti in zapisanega spoznanja. Etičnost predstavlja absolutno mejo, ki jo je sicer mogoče prestopiti, toda potem je nečesa nepreklicno konec, kar nazorno vidimo tudi v tej drami, ko zdravnik preživi izkušnjo smrti, potem pa se znajde v peklu, v katerem se neločljivo prepleteta užitek in trpljenje, nato pa se stopnjujeta proti neskončnosti. Tega končno človeško bitje preprosto ne more preživeti, zato mora junak umreti, do konca vesolja pa bo ujet v tem tragičnem trenutku, ki je trenutek popolnega izničenja, ob katerem se vnovič spomnimo genialnega Freudovega vpogleda v naravo gona smrti.

Včasih je videti, da je ta hip človeštvo že onkraj, v peklu. Neskončno stopnjevanje užitka je stalnica sodobnega življenja elite in njenih posnemovalcev, ki bi ji radi pripadali; trpljenje drugih ljudi je vse bolj nekaj, od česar se je najbolje ograditi, in sicer dobesedno, na primer z bodečo žico; nenehno stopnjevanje tehnološkega napredka je obljuba, zaradi katere so številni ljudje vzneseni; katastrofalne podnebne spremembe pa so vselej tam nekje, in mediji o njih v glavnem molčijo z vztrajnostjo, zaradi katere je človek osupel, saj ne more verjeti, da je tako delovanje medijev v kritičnih časih sploh mogoče, saj naj bi bilo za ljudi in v njihovo korist, ki jo razumemo predvsem kot blagostanje.

Ko je videti, da umetna inteligenca končno učinkovito rešuje probleme, ki jih ljudje rešujejo že tisočletja, ne da bi jih mogli rešiti, se izkaže, da je to zgolj bedna iluzija. Kar imajo ljudje med seboj in je dokazano etično, je namreč nespremenljivo, neuničljivo in nenadomestljivo. Ta, ki zastopa zlo, mora zato plačati ultimativno ceno, dejstvo pa deluje kot aksiom. Izraz je domač tudi v polju matematike, zato se lahko ljudje zanesejo nanj. Jutri namreč ne bo nič drugače: kar je vredno, preverjeno in dokazano dobro, je preprosto dobro in o tem ni mogoče smiselno ali produktivno dvomiti. Lahko se radostimo jutrišnjega dne, razmišljajoč o tem, kar je zapisal sveti Pavel: ljubezen uživa v resnici in se je veseli, prenese vse, njeno upanje je neuničljivo.

Onkraj človeškega zato ne moremo odkriti umetne inteligence ali umetnih svetov, podprtih z jutrišnjimi naprednimi tehnologijami, temveč odkrivamo še več človeškega, zavezanega pravkar zapisanemu. Staro je dva tisoč let in čez dva tisoč let bo sveže, kot je sveže danes.

Delovalo bo tudi kot opomnik, kaj vse smo spregledali, kaj smo pozabili, do česa smo biti brezbrižni, čeprav smo živeli v družbah znanja, zasuti z informacijami. Stalo bo kot svetilnik za koga drugega, ki bo po naključju ali pa z jasnim namenom prišel mimo planeta. Če bo to umetna inteligenca, bo morda hostilna, kar bo povsem nepomembno, če pa bo doumela pomen tega, kar je izrekel sveti Pavel, bo razumela tudi tragično naravo človeških bitij, ki so prepozno doumela, da nekaterih zadev na tem svetu ni mogoče izsiliti in da so nekatere druge take, da jih velja preprosto uresničevati iz dneva v dan in z vztrajnostjo, ki je vrednota, za katero ljudje vse premalokrat rečejo, da je sestavni del njihovih vsakdanjih življenj.  

Prav vztrajnost pa bi morala biti ključna značilnost vedenja in delovanja človeških osebkov, kajti vsak človek je v trenutku svojega nastajanja, ko se rojeva kot ego ali self, zavezan drugemu človeku, ta zavezanost pa ne bo nikoli ugasnila.

Vselej bo odgovoren in odprt do drugega, tudi če tega ne bo vedel. Če ne bo vedel, bo tragičen, če bo vedel, bo že doumel, kaj pomeni biti odgovoren.

Nadvse pomenljivo pa je, da razmišljanja o umetni inteligenci skoraj nikoli ne zajemajo tega etičnega spoznanja, zato poznavalci vedno znova poudarjajo, da bo umetna inteligenca ali premagala ljudi v inteligentnosti in si jih podredila ali se kot zla obrnila proti njim in jih uničila. Kako predvidljivo mizerno človeško razmišljanje!

Umetna inteligenca bi namreč lahko dojela, tako kot lahko dojame naravna, da je absolutni temelj vsakega odnosa do drugega etičnost. Kar je inteligentno, je zato zares inteligentno natanko zaradi – etičnosti. Inteligenca brez etičnosti je namreč zgolj upravljanje s tem, s čimer ni mogoče upravljati, zato je v končni instanci tragična.