Sanje v letu 2020

Piše se leto 1347. Črna smrt kosi po Evropi in Aziji. Po nekaterih ocenah, natančnih številk kajpak nimamo, takrat podleže okoli 10 % svetovnega prebivalstva, ki šteje v tistih časih okoli 400 milijonov živih osebkov, kar pomeni, da je davek, ki ga terja kuga, približno 40 milijonov mrtvih ljudi. Potem se piše leto 1918. Ljudje se že štiri leta besno pobijajo med seboj, nato udari španska gripa, ki terja svoj davek: po zadnjih ocenah naj bi umrlo vsaj 50 milijonov ljudi, morda pa celo 100 milijonov. Enak odstotek svetovnega prebivalstva bi danes pomenil najmanj 200 milijonov mrtvih in največ 425 milijonov mrtvih. A panika ni potrebna, kot pravijo ti, ki naj bi se na zadeve spoznali.

Ko nas hočejo pomiriti, češ da panika ni potrebna, gledam okoli sebe in ne vidim nobene panike, sploh pa ne take, ki bi bila potrebna, prestavljajo ukrepe za zmanjšanje podnebnega segrevanja tja v leto 2050, še raje pa govorijo o koncu stoletja. Govorijo nam, kot da živimo v sanjskem svetu, iz katerega se ne smemo zbuditi. In nas nagovarjajo, naj sanjamo, naj vsakdo še dolgo sledi svojim sanjam in naj ne bo paničen, češ da panika ni potrebna, kot rečeno.
 
Sanjamo pa le, če spimo. Toda nekega dne se bo vendarle treba zbuditi, kot se zbudi tudi Trnuljčica. Na primer v letu 2020.
 
Zadnje meritve kažejo, da je bila letošnja zima v Evropi rekordna, če govorimo o toplotnih rekordih. Prejšnji rekord je postavila zima 2015-2016, letošnji rekord pa je za 1.4 °C nad njim, berem v današnjem časniku The Guardian. Primerjav pa s tem še ni konec. Letošnja zima je bila za 3.4 °C toplejša od povprečja za obdobje 1981-2010. Oceani so se v letu 2019 segreli do take mere, da govorijo znanstveniki o neizpodbitnem in pospešujočem segrevanju.
 
Prav imajo ljudje, ki trdijo, da način, kako človek razlaga realnost, le-to tudi določa. Če nič drugega, jo določa v svoji glavi, v svoji zavesti, od koder potem vpliva na njegovo vedenje in delovanje. In ko bodo ljudje zares postali panični, panike ne bo zajezil nihče; o tem bom začel pisati jutri.
 
Svet je prav zdaj v položaju, ko ga lahko zajame pandemija, kakršne že ni bilo sto let. Virusi namreč nikamor ne odidejo, kot misli ameriški predsednik Trump. Tu so. Ves čas. V živalih so in v naših telesih so. Mutirajo in se spreminjajo. Prehajajo od enega gostitelja k drugemu. Vsekakor pa nikamor ne gredo, ker jim je v gostiteljih prav udobno in se v njih zelo hitro razmnožujejo. Virusi so vsekakor zelo pametni.

Konservativni politiki, ki so tudi pametni ljudje, pa ne razmišljajo le o tem, da nevarnosti kar minejo, da lahko spet vse raste, ker pač mora rasti, ampak razmišljajo še o nečem drugem.
 
Vztrajno skušajo prepričati navadne ljudi, da kapitalizem ne pozna alternative, da ta preprosto ni mogoča; ni sicer najbolj pametno trditi kaj takega, toda nihče ni popoln. Krize, ki jih sproža, tako niso zelo pomembne, družbene nepravičnosti, notranje kapitalizmu, takisto ne. Prav tako niso pomembne družbene neenakosti in niso pomembne krutosti, kakršne so revščina, nezaposlenost in prekarna zaposlenost, zategovanje pasov.
 
Toda obenem moramo spremljati še nekaj. Ljudje se organizirajo. Povezujejo se, pa naj verjamejo v komunizem ali ne. Ustvarjajo politiko. Od spodaj. Ne prepuščajo je tem, ki se imenujejo politiki. Njihova politika je drugačna.
 
Današnji The Guardian tako prinaša članek o novih družbenih gibanjih v mestih, kot so Amsterdam, Berlin, Neapelj, Barcelona. Nova urbana gibanja se s tujko imenujejo municipalism.
 
Ne vem, zakaj izraza ne bi prevedli kot komunizem.