Sanjajmo o lepši prihodnosti

Na južni polobli se bo čez mesec dni pričelo poletje. Torej je tam trenutno pozna pomlad; podobno je pri nas pozna jesen. Te dni so temperature na jugu Avstralije ponekod že dosegle 46 stopinj Celzija. V lanskem poletju je bilo tam zaradi požarov uničenih 2476 domov, umrlo je 26 ljudi in zgorelo je več kot pet milijonov hektarjev veliko področje. Take so uradne številke. Videli bomo, kako bo v prihajajočem poletju, ki bo enako ali še bolj vroče. Morda bo vnovič krizno. Zaradi krize, ena se imenuje pandemija koronavirusa, je smiselno razmišljati o njih. Papež Frančišek je tako pred dvema dnevoma priobčil v časniku The New York Times razmišljanje z naslovom Kriza razkriva, kaj imamo v srcih. In kaj imamo? Kakšen je pomen tega, kar imamo v srcih v tem času, ko dejansko lahko govorimo o krizah?

Papež odgovarja. Včasih, ko razmišljaš globalno, si lahko paraliziran: obstaja toliko krajev na videz neskončnih konfliktov; toliko je trpljenja in potreb. Zdi se mi, da pomaga, če se osredotočite na konkretne situacije: vidite obraze, ki iščejo življenje in ljubezen v resničnosti vsake osebe, vsakega posameznika. Vidite upanje, zapisano v zgodbi vsakega naroda, veličastno, ker je zgodba o vsakodnevnem boju, o življenju, pretrganem v samožrtvovanju. Namesto da bi vas preplavilo, vas vabi k razmisleku in odzivu z upanjem. Z upanjem na kaj? Na kaj upamo v teh dneh, ko nas mega korporacije preko svojih izvršnih direktorjev in piarovcev nagovarjajo, naj trošimo in zapravljamo, nam obenem svetujejo, naj sanjamo o uspehu in lepši prihodnosti, papež pa nam pravi, naj upamo?
 
Prvi, kapitalistični odgovor na zapisno vprašanje bi kajpak bil: upamo, da bo kmalu vse raslo. Sanjajmo torej o rasti, ker je potem svetleje. A tu je težava.
 
Kapitalistične mašinerije, ki obvladujejo naša življenja, na primer Amazon, niso prijazne domače živali, ki nas poslušajo in se nam prilagajajo, ker vedo, da bomo poskrbeli zanje. To so namreč mašine za izdelovanje dobičkov, ki jih pobira smetana. Skoraj vsak teden zato poslušamo, kako najbogatejši, na primer najbogatejši Slovenci, bogatijo iz dneva dan, korona gor ali dol. Zanje je preprosto vseeno, saj dobički rastejo neodvisno od vsega.
 
V svetu mašin, profitov, hierarhij, tekmovalnosti in samotnega individualizma zvenijo papeževe besede nekako nezemeljsko: naše pomanjkanje notranje svobode, idoli, ki jim služimo, ideologije, po katerih skušamo živeti, odnosi, ki jih zanemarjamo. Zakaj vse to delamo? Ker smo čudni po naravi, moteni, nenormalni, zblojeni? Ne, to delamo, ker smo siljeni, ker se je tako težko upirati in si krčiti skozi življenje svojo pot. Lahko je o njej govoriti in si izmišljevati lepe besede, a hoditi po njej in jo sproti ustvarjati, je izjemno zahtevno, včasih pa je preprosto nemogoče.
 
Empirične zakonitosti sveta se namreč ne spreminjajo zaradi naših sanj o lepši prihodnosti. Ne spreminjajo se zaradi našega dela na sebi in ne spreminjajo se zaradi naših želja.
 
Freud je vedel, da lahko analizira druge ljudi le, če najprej analizira samega sebe. To bi lahko imenovali delo na sebi, toda v resnici je analiza onkraj tega. Analizirati sebe namreč pomeni natanko to, kar je zapisal Lacan v uvodu k svojemu prvemu seminarju, bilo je leta 1953. Takole piše.
 
Končni cilj analize, dialektike eksistencialnega prepoznanja je: Ti si to. Cilj je težko doseči, pot do njega je naporna in zahtevna. Naddoločena je z razumom, zato Lacan pravilno ugotovi: mislim na Freudovo odkritje, vnovično odkritje razuma – na ledini.
 
Ledina je kajpak neobdelana zemlja, zato govorimo o oranju ledine, o njenem krčenju, obdelovanju. Kjer je nekoč raslo žito, je zdaj morda ledina. V svetu mašinerij se zdi, kot da človeku ne ostane čisto nič drugega, kot da sanja, upa in verjame v lepšo prihodnost.
 
Čisto nekaj drugega pa je orati ledino, obdelovati, kultivirati neobdelano zemljo. Skupaj.