Samopreseganje v blaznem svetu

Hčerka je predlagala, da si skupaj ogledamo serijo Spinning Out. In jo gledamo. O vsakdanjih izkušnjah številnih ljudi, ki tekmujejo med seboj, sami s seboj, z imaginarnimi drugimi. Za nagrade in zmagovalne stopničke in denar in kolajne in priznanja. O tem, kar se vsak dan vali čez nas, ko številni komentatorji nenehno govorijo o istem, ko nam prikazujejo zmagovalce, te neverjetne junake, heroje in vzornike hkrati. Seveda nam ne pokažejo številnih otrok in mladih ljudi, ki prav tako skušajo tekmovati, pa so vedno zadnji, vedno nekje ob robu, ki nikoli ne stopijo na nobene stopničke, trenirajo in trenirajo in trenirajo, pa jih nihče nikoli niti ne opazi. Prepričati nas hočejo, da se zmagovalci kar nekako rodijo, kot bi padli z neba, in nas imajo za neumne, kot da ne vemo, koliko ur je treba trenirati, se priganjati, trpeti poškodbe, doživljati neuspehe in poraze in biti na robu obupa. O tem ne govorijo, kot da tega ni. V resnici pa je tega še največ; preveč takih ljudi je že prišlo k meni na pogovor in predobro vem, kaj je polomljena, strta duša v polomljenem telesu, da bi bil lahko naiven. Zmagovalec je eden, tekmuje pa jih na tisoče. Trenira jih veliko, v soju luči pa je vedno znova samo eden. A to še zdaleč ni vse.

Knjiga z naslovom The Care Manifesto se prične s preprosto ugotovitvijo: our world is one in which carelessness reigns. To je svet brez skrbi, brez težav in problemov, indiferenten svet, ki se ne meni za posledice. Pandemija virusa, ki smo ji priča, zato le poudarja zapisano, pravijo avtorji knjige (The Care Collective). Številni ljudje namreč živijo, kot da virusa sploh ni, drugi živijo, kot da je povsem nenevaren, tretjim je kratko malo vseeno, ali obstaja ali ne. In vse preveč jih je umrlo, ker je zanikanje virusa tako obsežno in tako dolgotrajno. Zadnja številka je 1.309.752.
 
Zgodovinska dejstva nas kajpak ne presenečajo. Bolj ko se svet spreminja v velikansko prižnico, v oder ali filmsko prizorišče za igralce in gledalce, bolj je skrb za drugega človeka prazna fraza, saj se svet spreminja tako, da ljudje počasi vgrajujejo v svojo subjektivnost tole prepričanje: Konec koncev je arhetipski neoliberalni subjekt podjetniški posameznik, katerega edini odnos do drugih ljudi je konkurenčna samoizboljšava.
 
Preseganje samega sebe je tako obenem eksistencialni, duhovni, filozofski ideal in ekonomska zakonitost, ki jo velja brezpogojno sprejemati. Posameznik naj bo tako podjetnik, potrošnik in tekmovalec, preseganje samega sebe pa je kot oblika dela na sebi notranji mehanizem, ki deluje tako rekoč sam od sebe, podobno kot gravitacija. Vsi podjetniki/potrošniki/tekmovalci so zato tudi psihološki vzorniki, ki po naravi vedo, kaj pomeni delati na sebi.
 
Človek dela na sebi in skrbi sam zase, zato ni potrebna družbena skrb za ljudi. Stari bodo tako ali tako v kratkem umrli, mladi pa znajo poskrbeti zase. Problema preprosto ni. Zanj ni treba skrbeti, z njim se ni treba ukvarjati. Ni se treba ukvarjati s problemi, ki jih sploh ni. Lahko smo brez skrbi. In smo.
 
Revni, bolni, stari, hendikepirani ljudje so premalo učinkoviti, premalo prispevajo k potrošništvu, so slabi podjetniki in ne zmorejo tekmovati za stopničke in medalje in nagrade in priznanja in denar in slavo in uspeh. Starši bodo še naprej priganjali otroke, naj delajo sklece ob treh zjutraj na zimskem mrazu, prizor je iz serije, otroci se bodo še naprej priganjali, da bi izživeli sanje svojih staršev, ti bodo priganjali otroke in še sebe, da bi bili tekmovalci, primerljivi z drugimi tekmovalci, vse skupaj pa bo naddoločalo prepričanje, da gremo strumno v lepši jutri.
 
Kar smo doživljali kot otroci socializma, strumno kot četica v lepši jutri, je bil šele predgovor v uvodu v blaznost sodobnega časa.