Samoorganiziranje za demokracijo

V šolah je rutinsko odnos med učiteljem in učencem tak, da slednji sledi prvemu. Kaj dobimo, če zadevo nekoliko obrnemo in učitelj reče učencu: pojdi, jaz bom šel s teboj? Dobimo nekaj novega. Ni pa nujno, da je to zaželeno. Rutinsko vemo, da ni. V družbenem polju je lagodneje obnavljati stare prakse ali slediti eliti, ki obljublja več istega. Tamle zunaj je zato vedno dovolj enakih stavkov, enakih idej, enakih mnenj, enakih izjav, enakega žargona, enakih klišejev, puhlic in sloganov.  Richard Feynman pa naj bi domnevno nekoč rekel tole: Raje imam vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti, kot odgovore, ki jih ne morem postaviti pod vprašaj. Samo pomislite, koliko trditev slišite vsak dan, za katere se zdi, da jih ni treba postaviti pod vprašaj, da jih je treba zgolj molče sprejeti, da se je treba strinjati z ljudmi, ki jih izrekajo. Obrat v razmišljanju o takih trditvah je izjemno učinkovit: tudi če učitelji ne vedo odgovorov na vprašanja, ki jih zastavljajo učencem, to ni problem, kajti skupaj lahko raziskujejo vprašanja in pridejo do dobrih odgovorov ali pa do - boljših vprašanj. Morda je zato  najosupljivejše, kar se lahko zgodi ljudem v vsakdanjem življenju, spoznanje, da se lahko organizirajo sami, da ne potrebujejo hierarhičnih medsebojnih razmerij, da ne potrebujejo gospodarjev nad seboj, da so lahko nosilci lastnih usod, da si pri tem pomagajo, da se učijo drug od drugega, da torej ne potrebujejo večno učiteljev, avtoritet in svetih krav, ki jim je treba slediti, da ni treba vselej ubogati onih zgoraj, da ni treba slediti nikomur, da celo ni treba hoditi za Jezusom. Spoznanje zares osupne in celo šokira, kajti ljudje so večinoma tako navajeni na vse možne oblike odvisnosti, zasvojenosti, indoktrinacije, propagande, sloganov, oglasov, političnih voditeljev, hierarhij, avtoritet, poslušnosti in ubogljivosti, da pogrešajo celo nadzorovanje, mnogi pa preprosto ne morejo samostojno živeti, če ni zraven gospodarja. Elite, ki so kajpak po definiciji zgoraj, s pridom izkoriščajo spontano psihologijo vsakdanjega življenja in rutinske prakse, ki jih poganja, zato se ne trudijo, da bi se kaj spremenilo. Samoorganiziranje ljudi je zato edino upanje. In iz davnine se sveti klasična ideja demokracije, ki pomeni natanko isto. Pomeni, da se ljudje lahko naučijo samoorganizirati in vzeti življenja v svoje roke. Obstajajo učna okolja, ki jih imenujemo samoorganizirana in samoorganizirajoča se. V njih se dogaja nekaj drugega, kot je to, kar se dogaja vsak dan v šolah in drugih učnih okoljih, v katerih otroci predvsem odgovarjajo na vprašanja in se trudijo, da bi bili odgovori čim bolj taki, kot pričakuje učitelj. Mene ne zanimajo otroci, ki se znajo vesti na orisani način, zanimajo me otroci, ki potrebujejo neodvisnost, zanima me emergentno vedenje in zanima me spontano oblikovanje reda, ki ga lahko opazujemo tudi v naravi, kjer ga je, kolikor hočete.     

Otroci potrebujejo za učenje varna učna okolja. V takih okoljih je dovoljeno in celo pričakovano zastavljanje nenavadnih vprašanj, na primer: Ali drevesa mislijo?, odkrivanje novih in neobičajnih raziskovalnih poti, dovoljeno je misliti po svoje, drugače, na nove načine, ki še niso bili preizkušeni. V varnih učnih okoljih otrokom ni treba misliti tako, kot se pričakuje, ni jim treba slediti elitnim načinom razmišljanja, da bi na koncu uspeli. V takih okoljih otroci raziskujejo in se učijo raziskovati, namesto da bi imeli zgolj mnenja. Kaj raziskujejo? Svet okoli sebe. Raziskujejo vse, kar je v njem, raziskujejo sebe in načine, kako raziskujejo.