Samomorilnost in čarobnost neoliberalnega sveta

Včeraj smo tako izvedeli, da namerava ona termoelektrarna v Šoštanju poleg domačega premoga kuriti še dodatnega iz tujine. Človek takoj pomisli, da se je moralo nekomu zmešati. Zgodba gre takole. Najprej podpišeš protokol in se zavežeš k zmanjševanju kurjenja fosilnih goriv, ker se strinjaš z znanstveniki, da jih kurimo čisto preveč. Potem rečeš, da boš s tem začel potem enkrat, ko bodo razmere dopuščale, čisto na koncu pa se odločiš, da boš še sedaj pokuril več, ne manj, fosilnih goriv. Če bi to delal, da se maščuješ najhujšemu sovražniku, bi bilo še smiselno, ker pa to delaš, da uničuješ samega sebe, je treba poseči po drugačnih razlagalnih orodjih, ki jih sicer uporabljamo, ko skušamo pojasniti vedenje samomorilcev.

Immanuel Kant ni bil edini filozof, ki je dokazal, kako pomembna je za vsakega človeka širokogrudnost. Ni pomembna le za spoznavanje vsega, kar je mogoče spoznati, pomembna je tudi za medsebojne odnose in odnose, ki jih utegne imeti vsak človek do samega sebe. V sodobnem svetu simulacij, kibernetike in navideznih svetov je širokogrudnost morda pomembnejša, kot je bila v času, v katerem je živel Kant. Zakaj lahko to rečem?
 
Preprosto psihološko spoznanje nam pravi, da človek nenehno samemu sebi daje povratne informacije o svojem delovanju. Samemu sebi sporoča, kaj si misli o lastnem vedenju, razmišljanju in o vsem drugem. Douglas Hofstadter je napisal o tem izjemno knjigo z naslovom I Am a Stragne Loop (Basic Books, 2011).
 
Ni pomembno, v katerem svetu živimo, v simuliranem ali realnem, v vsakem primeru vplivamo sami nase, kar pomeni, da ni vseeno, kakšne povratne informacije si dajemo. Samopodoba, kot jo imenujejo, je lahko taka, da jo človek s povratnimi informacijami samo še poslabšuje, če počne kaj, kar je moralno ali etično sporno. V vsakem svetu, v katerem se znajdemo, se odločamo. Preprosto se moramo odločati. Tu dobi svojo vlogo širokogrudnost.
 
Dobi jo zato, ker nas omejuje, čeprav bi sprva sklepali, da je ravno nasprotno. Ni, kajti širokogrudnost nas odpira do drugega človeka, tudi do sebe, kajpak, zaradi takega odpiranja pa se bolj, ne manj, zavedamo, kako ranljiv je drugi človek, kako krhek je, kako zelo smo mu podobni v ranljivosti.
 
Ker pa človek nima svobodne volje, ker zavest bistveno zaostaja za vsem, kar se dogaja v možganih posameznika, je iluzija svobodne volje lahko zelo problematična, kajti človek, prepričan, da se svobodno odloča, v sodobnem svetu pa se tudi mora nenehno svobodno odločati, kot da je taka možnost vrhunec civiliziranega življenja, je utrujen.
 
Svobodne odločitve, ki so zgolj sicer uporabne iluzije, ne prispevajo k pozitivni samopodobi ljudi, ne povečujejo njihovega občutka vrednosti lastne eksistence – pravzaprav jo uničujejo. Ne mislim zgolj na to, da odločanje zaposluje ljudi, da se ne ukvarjajo s tem, kar je zares pomembno, mislim tudi na to, da je za vsem tem kapitalistična logika kopičenja dobičkov v rokah elite. 
 
V obdobju velike permisivnosti, v katerem domnevno živimo, je opisana iluzija izjemno pomembna. Permisivnost je namreč tudi iluzija. Kako je to mogoče?
 
Sodobna permisivnost je namreč hrbtna stran globoko zakoreninjenih prepovedi in inhibicij. Človek danes ne sme narediti cele množice stvari. Ker mora vse rasti, mora kajpak delata in delati, potem pa mora še zdravo živeti, mora delati na sebi, mora biti kreativen, mora razmišljati out of the box, mora biti empatičen, mora skrbeti za čustveno inteligenco, mora telovaditi, mora hujšati, mora hiteti, ker je dinamičen, mora kopičiti denar, če se le da, mora varčevati, mora izbirati, da bi izbral najboljše, mora … Vse to mu vzame toliko časa, da preprosto ne more početi nečesa drugega.
 
Zadeva pa je še dosti hujša. Danes je tako v teh krajih prepovedano brati Marxa in se iti marksistične igre, kot jih imenujejo; prepovedano je biti utopični mislec; prepovedano je kritično razmišljati o skupinskih fantazmah, prepovedano si je vzeti čas in živeti počasi.
 
Vsa moč je koncentrirana v rokah elit, ki natanko določajo, kako morajo živeti vsi drugi. Vsi drugi živijo natanko tako, kot je predvideno, imajo pa iluzijo svobodne volje in svobodnega izbiranja, da bi bili zadovoljni in srečni.
 
Ni hujšega gospodarja, kot je ta, ki vse dovoli, vse omogoča in vse prinese na pladnju. Starši mi vedno znova povedo, da so svojemu otroku, preden je postal nevrotičen, nudili vse.
 
Tak nevrotičnost spodbujajoči gospodar je tudi sam kapitalizem. Zato mu ne smete reči, da je gospodar, ampak se mu morate dobrikati in ga morate hvaliti, da je prijazen, socialen, da ima človeški obraz, da je kognitivno zmožen, da je terapevtski, da je zdravilen, da je dinamičen in ustvarjalen in kreativen in da misli na vse ljudi.
 
Ljudje, ki verjamejo v rast vsega, preprosto ne vidijo in ne razumejo, da kapitalizem dobesedno potrebuje njihovo verjetje in verjetje čim večjega števila ljudi, da mora vse rasti. Vse dobrine, ki prihajajo na svobodna tržišča, niso nič drugega kot objekti želje, ki jo ima sam kapitalizem, ne ljudje. Slednji so na žalost pripravljeni verjeti, da je rast namenjena njim in da živijo v postideološkem svetu, v katerem ni nobene ideologije več.  
 
Danes je morda ključna razsežnost ideoloških praks natanko prepričanje ljudi, da ni več ideologij, da so razumna bitja, ki razumno izbirajo med predmeti in dobrinami, ki so narejeni izključno zanje in za njihove želje. Priznati moramo, da je tak svet čaroben in da zato ni čudno, da se ljudje vedejo, kot bi bili začarani, medtem ko se po svetu dogajajo povsem nore zadeve. Na začetku februarja, poročajo z Arktike, dosegajo ponekod temperature plus šest stopinj Celzija, v enakem času pa je na severu Afrike tudi do deset stopinj pod ničlo.
 
Edini pravi gospodar je v tem trenutku narava.