Samomor in srečanje s samorogom

Šarlatanstvo je zelo donosna gospodarska panoga, pravijo. Ni pretirano donosna, je pa omembe vredna. Kljub dolgoletnemu šolanju tako še do včeraj nisem vedel, da imam svojega samoroga in da je šele srečanje z lastnim samorogom tisto pravo srečanje, ki pomeni eksplozijo vseh mojih potencialov. Nekaj bom moral narediti na sebi, kajti delam s strastjo, z ljubeznijo do dela, s predanostjo in z osebno odgovornostjo, pa se še nisem srečal s samorogom; pravzaprav nimam pojma, kako in kje naj ga srečam. Moje vsakodnevno delo pa je obenem tako, da zelo dobro vem, da je število ljudi, ki vsako leto naredijo samomor kljub novicam od samorogov, angelov in drugih nebesnih bitij, za katere nekateri drago plačujejo, kljub šarlatanom in prodajalcem megle ogromno.

Podatki so zares strašljivi. Na tem planetu vsako leto naredi samomor nekaj manj kot milijon ljudi; na vsak samomor pride vsaj dvajset poskusov samomora. Sam sem v kratkem času začel delati, kot se reče, z dvema mladima človekoma, ki sta poskusila narediti samomor. Očitno sta preživela, njuni zgodbi pa ne povesta veliko le o njunem doživljanju eksistence, temveč tudi o drugih ljudeh; zlasti o tem, da se vztrajno ne želijo pogovarjati o tej temi. Junija leta 2019 je izšla knjiga z naslovom How I Stayed Alive When My Brain Was Trying to Kill Me: One Person’s Guide to Suicide Prevention; spisala jo je Susan Rose Blauner, potem ko je preživela poskus samomora. Njena zgodba je skoraj do pike taka, kot sta zgodbi obeh mladih ljudi, s katerima se srečujem, kar nikakor ni naključje.
 
To je najprej knjiga, ki jo je treba brati zlasti zelo počasi. Z občutkom, čuječe. Tako zapiše sama avtorica in jaz se strinjam z njo. To ni knjiga, ki jo prebereš in nato odložiš na polico. Je knjiga, o kateri je treba razmišljati še in še. In se pogovarjati še in še.
 
Knjiga se začne z dobrodošlico. Avtorica jo izreka. Dobrodošli v tem trenutku življenja. V njem je neskončno veliko možnosti in izbir. Morda ne mislite tako, morda se ne strinjate, morda se vam zdi pretiravanje, a je še vedno res.
 
Moja izkušnja, nadaljuje avtorica, je prepričljiva, zato to lahko trdim. Globina moje bolečina je bila zaradi odločitev, ki sem jih zmogla, končno napolnjena z zadovoljstvom. Danes živim v miru s seboj. Ne želim več umreti.
 
Lahko pa bi se izšlo tudi popolnoma drugače.
 
Resnično, tamle zunaj je veliko ljudi, ki ne živijo v miru s seboj. In ne obstaja tableta, ki bi tak mir kar čudežno prinesla in potem še zagotavljala. Ne zagotavljajo ga niti angeli, niti samorogi, niti druga nebesna bitja. Ne zagotavlja ga nihče. Življenje je za številne ljudi ena sama mizerija in nočna mora.
 
Nekoč je moje življenje potekalo tako, da mi je bilo iz dneva v dan jasno, da je laže umreti kot pa živeti. Take so avtoričine besede. Potem napoči trenutek, ko se zdi, da je samomor najboljša odločitev v življenju. To je trenutek, ko je bolečina tako neznosna, da ne veš, kaj storiti z njo, občutek, da nisi nikomur potreben in da nihče ne potrebuje tebe, pa je kaplja čez rob.
 
Podrobno se pogovarjam z omenjenima mladima človekoma. Vsak teden. Pripovedujeta. O sebi, o mladosti, o otroštvu, o drugih ljudeh. Avtorica knjige dopolnjuje pripovedi. Napoči trenutek, ko umreš znotraj, pravi.
 
Zadeva ni enodimenzionalna. Verjetno je večina ljudi slišala za idejo, da je mogoče narediti v življenju nekaj, kar je na videz nemogoče. Možno je namreč, da živiš življenje, ki te počasi ubija – angeli varuhi gor ali dol. Iz dneva v dan te ubija, neverjetno počasi, a zanesljivo. Potem nekega dne obrneš zadevo na glavo. Odrečeš se življenju, ki te ubija, in začneš živeti drugačno življenje.
 
To je življenje, ki hoče življenje. Je življenje, ki hrepeni po življenju. Je zdravilno življenje, življenje, ki zdravi duhovno in telesno. Da, obstaja tako življenje.  
 
Logika samomora je kajpak drugačna. Človek ne zmore prenehati živeti življenja, ki ga ubija. Ubija ga lahko marsikaj: delo, drugi ljudje, bolezen, partner … Je mogoče vse to odstraniti iz življenje? Zlahka že ne.
 
Mogoče pa se je pogovarjati o samomoru in o vsem, kar zajema. Večina ljudi, ki razmišlja o samomoru, namreč ne želi umreti. Želi, da se bolečina preneha, da izgine, da je ni več. Želi, da samomorilne misli izginejo, da se nekaj zgodi, da jih zjutraj ne bi bilo več.
 
Samomorilne misli sem imela osemnajst let, piše Susan Rose Blauner. Vedno znova sem doživljala trenutke s skupnim imenovalcem hočem umreti. Naredila sem vse, kar sem mogla, da si uničujem življenje. K sreči mi ni uspelo.