Samo življenje

Samo življenje krepi življenje. Cinizem, na primer politikov, ga ne krepi, temveč ga žali, ponižuje. Življenje se bo kajpak okrepilo, ker bo vedno dovolj ljudi, ki bodo za to skrbeli, toda kljub temu ne bi smeli mirno prezreti takih izjav, kot je tista, ki je prišla pred časom iz ust Jarosława Kaczyńskega: Želimo si, da bi ženske rodile tudi v primerih, ko je otrok deformiran. Želimo si, da se takšni otroci krstijo, pokopljejo, imajo ime. Rojevanje otrok je za njemu podobne politike del upravljanja s kapitalom, živimi ljudmi, delavci, od katerih številni še vedno delajo, kot da so si kapitalisti zapomnili Marxove besede, s katerimi je filozof orisal njihovo temeljno motivacijo: delavci vselej delajo premalo in prehitro odnehajo. Kapitalistična proizvodnja blaga je zato obenem tudi obnavljanje prepričanj, da morajo ženske rojevati več in več otrok, bodočih delavcev, te pa morajo tudi vzgajati v duhu vrednot, ki ne dovolijo uporništva. Otroci in bodoči delavci morajo namreč postati odgovorni ljudje, kot pravijo. Zlasti v obdobju, v katerem živimo. Zanj je značilno umikanje države in prepuščanje odgovornosti za zdravje in kakovost življenja privatnim lastnikom kapitala. Obnavljanje delovne sile je tako na plečih žensk in mater, ki prek skrbi za potomce skrbijo tudi za družbeno reprodukcijo kapitala. Jasno je, da so nekateri politiki zato živo zainteresirani, da ženske rojevajo, vzgajajo otroke in prispevajo k spreminjanju družbenega življenja, da bo tâko, kot je bilo v srednjem veku. Včasih se kdo vpraša, kako je mogoče, da politiki razmišljajo na tak način, toda odgovor na vprašanje je izjemno preprost. Prepričani so, da so na pravi strani zgodovine, da imajo kratko malo prav. Tudi Hitler je bil tako prepričan, da je preprosto prav, da verjame, kar je pač verjel. In tudi Eichmann ni bil nikakršen služabnik, ki je ubogal ukaze od zgoraj. Bil je prepričan, da je prav, če dela, kar je delal. Verjel je, da njegovo početje ni nemoralno, ni omadeževano. Ne smemo misliti, da so nekateri politiki in ljubljeni vodje zblojeni manijaki, obsedeni z demoni, mogoče tudi je kak tak človek na tem svetu, toda takih je izjemno malo in ne postanejo ljubljeni vodje, kajti razlaga njihovih monstruoznosti je zares dobra, če sprejmemo, da iskreno verjamejo v nore ideje in jih imajo za normalne. Ali kot piše Kim Stanley Robinson v fantastični knjigi The Ministry for the Future na strani 30, kjer razloži, kakšni ljudje na vodilnih korporativnih položajih bodo odločali o naši prihodnosti, ko bodo podnebne spremembe še bolj katastrofalne, kot že so: to bodo dobri ljudje, domoljubni politiki, zaskrbljeni za usodo ljubljenih sodržavljanov, garaški korporativni izvršni direktorji, izpolnjujoč svojo dolžnost do delničarjev, večinoma dobro izobraženi možje, družinski očetje z najboljšimi nameni, stebri občestev, darežljivi ljudje in donatorji, ki ob večerih odhajajo v koncertne dvorane, kjer njihova srca močno utripajo v mračnem veličastju Brahmsove Četrte simfonije.