Rumeni jopiči in želja

Rumeni jopiči so oznaka za ljudi, ki se upirajo. Nosijo rumene jopiče in demonstrirajo. Gledalec ob strani se mora vprašati, kaj želijo, kaj bi pravzaprav radi, kaj zahtevajo, saj bi težko sprejel, da se hodijo na ulice zgolj zabavat. Vprašanje kajpak ni novo, so pa novi časi, v katerih se zastavlja. Časi so tako zelo novi, da je že samo zato pomen vprašanja bistveno drugačen kakor pred pol stoletja, maja '68, čeprav je vprašanje, formalno vzeto, povsem enako. Časi so drugačni zlasti zato, ker nimamo več veliko časa za radikalne spremembe ali pa ga sploh nimamo več, tudi če bi ga hoteli imeti. Morda časa zares ni več, da se v družbah kaj pomembno spremeni. Poleg tega je res tole. Drobne spremembe se dogajajo vsak dan na vseh koncih sveta, kajti kapitalizem je dinamičen sistem, ki se neprestano spreminja in razvija. Spreminja in razvija se celo tako zelo, da mainstream ekonomisti in politiki vsak dan lahko rečejo kakšno dobro na njegov račun. Zlasti v teh časih, ko vse raste. Če torej rumeni jopiči zahtevajo drobne spremembe, niso dojeli narave kapitalizma. Ostaja jim samo eno: ali se poučijo, kako deluje kapitalizem, in gredo domov, oziroma gredo najprej domov in se v miru lotijo branja knjig, ali pa so njihove zahteve radikalne.

Rumeni jopiči ne morejo na primer smiselno in konsistentno protestirati proti davkom na bencin in sočasno trditi, da mora vlada nekaj narediti proti globalnim podnebnim spremembam. Vsaka taka sprememba je namreč draga, država pa ne more ustvarjati denarja, zato pobira davke.     
 
Bistvo, samo jedro njihovega protesta je zato drugje. Če vedo, kaj zares hočejo, potem se morajo strinjati s tem, kar sledi.
 
Ko gredo na ceste v takih časih, kakršni so danes, gredo tja tako rekoč po definiciji zato, ker sam sistem stoji na robu prepada, v katerega se bo zdaj zdaj zvrnil s protestniki vred. Danes je namreč človeštvo čisto dobesedno na robu brezna, v katerega strmi. To ni nikakršna poceni metafora. Torej protestniki sporočajo, da pri vsem skupaj sploh ni pomembno, kaj želijo ali hočejo, ker je njihovo bistvo v sporočanju, da je sistem tik pred razsulom, človeštvo pa pred izumrtjem. Takih protestov sploh še ni bilo, ker sistem družbenega življenja še nikoli ni bil pred propadom.
 
Natanko zato se zastavlja še eno vprašanje. Kaj bi storili protestniki ali drugi nezadovoljni ljudje, intelektualci in vsi drugi, kar jih ima interes za spremembo sistema, če so jutri zjutraj skupaj na oblasti, ker je neznana kozmična sila ponoči posegla vmes in jim omogočila, da imajo v rokah škarje in platno? Kaj bi torej naredili?
Najverjetneje nič takega, kar bi pomenilo omembe vredno spremembo. Kako to razumeti?
Preprosto. Sistem našega življenja je tako do skrajnosti napet in deluje tako dinamično in tako dobro, da bolje sploh ne more delovati. Vsakdo ve iz vsakdanjih izkušenj, kako hitro se zamajejo borze, če kak pomemben človek samo kihne, če se minimalno zmanjša zaupanje vlagateljev, če elite samo pomislijo na kake neljube scenarije. Vse je tako izjemno krhko, da se razen tega, kar se neprestano spreminja, ne sme spremeniti čisto nič, ker se vse lahko v hipu razsuje. Ena sama nepredvidena močnejša nevihta že povzroči za milijarde dolarjev škode, centimeter snega na cestah skoraj ustavi promet, če se dvigne temperatura za eno samo stopinjo in pol, je ogroženo vse živo na tem planetu.
 
V takih koordinatah se odloča o želji ali celo zahtevi protestnikov. V resnici namreč nimajo pojma, kaj vse je treba narediti, da človeštvo preživi podnebne spremembe. Nihče ga nima. Pa kljub temu je treba trmasto razmišljati o radikalnih spremembah načina življenja, tudi če bo jutri konec sveta oziroma nas samih, ker smo simbolna bitja, zavezana nezavedni želji.