Revolucionarnost ljubezni v poznem kapitalizmu

Ko raziskovalci vprašajo ljudi, česa si želijo v svojih življenjih, slednji skoraj nikoli ne rečejo, da si želijo veliko denarja, večji avto ali drago jadrnico. Najpogosteje želijo nekaj, kar ravno ni iz reda mrtvih stvari. Želijo namreč zdravje, pogosto želijo občutek sreče, še pogosteje pa ljubezen. Tokrat razmišljam o ljubezni, a ne brez povezave z dinamičnim življenjem v poznem kapitalizmu, kajti propaganda nas dnevno silovito prepričuje, da si dobesedno moramo želeti več mrtvih stvari, materialnih dobrin, denarja in vsega drugega, aktivnega bio norenja po svetu in sanjanja, kaj vse naj bi dosegli, da bi bili uspeli. Ljudje iz krvi in mesa pa si želijo predvsem to, kar sem zapisal, vse drugo jih pravzaprav sploh ne zanima kaj dosti ali pa jih ne zanima čisto nič. Videti je, da so kapitalistična propaganda in resnična življenja ljudi vse bolj vsaksebi.

Ko človek ljubi drugega človeka, nima vnaprejšnje ideje, kakšne kakovosti naj bi bil produkt, ki si ga želi. Namenoma uporabljam take vulgarne izraze, kajti v svetu, v katerem prevladuje ekonomistični način življenja in razmišljanja, se ljudje pogosto obnašajo natanko tako, da imajo vnaprejšnje predstave o proizvodu, ki ga želijo ali potrebujejo, in ljubezen ni v njem čisto nobena izjema, saj je zgolj proizvod med proizvodi, ki so na prodaj na svobodnih trgih.
 
Ljubezen je v resnici, onkraj ekonomije in preračunavanja, kaj se nam bolj splača, silovito nenapovedljivo srečanje, ki mu ni doraslo nobeno ugotavljanje, kaj bi ljudje radi in kako popoln mora njihov objekt želje biti. Za ljubezen mirno rečem, da pomeni vdor drugega in drugosti v življenje posameznika, ki mu ni niti malo podoben noben produkt kapitalistične proizvodnje. Zaradi nje se nenadoma znajdemo v povsem drugem svetu, v svetu, za katerega pred tem nismo niti vedeli, da sploh obstaja in da je mogoč. Če se ne, ne moremo govoriti o ljubezni; govorimo lahko le o njenih simulacijah in ponaredkih. 
 
Ljubezen torej ne more nastati brez diference ali razlike med dvema človekoma, njeno vztrajanje pa pomeni to, kar imenuje Badiou skupna delitev razlike. Natanko zaradi tega ljubezen oblikuje nov svet, v katerem je taka delitev razlike možna. Torej smem skleniti, da je ljubezen revolucionarna, saj terja drugačen svet.
 
Ljubezen je tudi v samem jedru psihoanalitičnega procesa. Brez nje ni analize. Brez nje ni subjektivnosti in ni človeka kot subjekta (analize). Otrok je odvisen od svojih staršev, učenec je odvisen od učitelja, ljudje so odvisni od avtoritet in voditeljev. Vse to se lahko dogaja zaradi ljubezni.
 
Drugi človek (starši, učitelj, šef, voditelj) je zaradi tega močan. Ljubezen, Freud govori o transferju, ga naredi takega. Zaradi ljubezni človek sprejema navzočnost drugega in mu priznava poseben status ali simbolni mandat. S tem dobiva drugi človek velik kredit, če lahko tako rečem, in gorje, če ga zapravi, kajti zaradi ljubezni vstopi drugi človek v simbolni svet tega, ki ljubi, to pa pomeni, da ima nenadoma izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju in preoblikovanju njegove subjektivnosti in njegovega sveta.
 
Zaradi ljubezni do drugega se začne vse spreminjati. Spreminja se ta, ki ljubi, spreminjati bi se moral ta, ki je ljubljen. Zakaj?
 
Ker pomeni ljubezen do drugega človeka podeljevanje simbolnega mandata. Tak mandat preprosto pomeni, da z ljubeznijo drugemu predlagam nov način (skupnega) življenja. Pred tem sem bil sam, sedaj sva dva. Ne morem več živeti tako, kot sem prej. Zaradi ljubezni želim drugemu, da bi živel v blagostanju. In vem, da on enako želi meni.
 
Ljubezen je torej predlog nečesa novega, zato ni čudno, da govori Badiou o ljubezni kot proceduri resnice.
 
Ljubezen med dvema ne terja kataloga lastnosti in sposobnosti in vsega drugega, iz katerega je razvidno, da se ujemata, kot se reče, da vsakdo dobi od drugega to, česar si želi. Ljubezen namreč ni medsebojno zadovoljevanje potreb, interesov ali želja. Je predlog, kot rečeno, nečesa novega.
 
Drugi človek ni objekt moje želje, ni predmet, ki mora biti tak-in-tak, da ga kupim, ker ga potrebujem ali želim. Drugi človek je različen od mene in ljubezen do njega mora med drugim ohranjati razliko. Ne morem ljubiti, če ne prenesem razlike, če želim, da mi je drugi podoben ali celo enak, da želi isto kot jaz, da se zlijeva v eno.
 
Zaradi ljubezni končno odkrijem, da sem sposoben ali zmožen za ljubezen in za nekaj, o čemer se mi pred tem ni niti sanjalo. Ljubezen me radikalno spremeni, zato postanem zmožen za novo.