Retorične akrobacije in duševno zdravje

Čisto naključje je, da skuša KUL odstraniti z oblasti trenutne oblastnike, da bi se na položaje povzpeli sami. Oblastnikom očitajo vse mogoče, jaz pa se pripravljam na predavanje in berem zanimive knjige. Ena izmed njih je tale: Global Mental Health and Neuroethics (uredila sta jo Dan Stein in Ilina Singh).

Zelo dobra definicija učenja pravi, da je učenje povečevanje kompleksnosti vzročnih kognitivnih modelov sveta, ki jih razvijajo že zelo majhni otroci. Oblikujejo in preoblikujejo strukturirane vzročne modele sveta ter spreminjajo stopnje prepričanosti v teorije, kar pomeni prenašanje verjetnosti z enih hipotez na druge.
 
Retorične akrobacije, ki jih poslušamo iz dneva v dan, ko nam politiki ponujajo svoje razlage sveta in tega, kar se dogaja v njem, sicer niso preveč zanimive, ker v glavnem ne ustrezajo zapisani definiciji učenja, so pa pomembne, ker nastajajo tako, da imajo vsakdanji ljudje občutek, da akrobacije ustrezajo dogodkom in so resnični opisi sveta, ali pa imajo občutek, da zastopniki oblasti manipulirajo z njimi, kar pomeni, da jim prodajajo meglo.
 
V resnici pa me zanima nekaj drugega. Jutri predavam o industriji psiholoških storitev v luči pomembne spremembe v načinu razmišljanja psihiatrov o konceptu duševnih motenj. V zadnjem času se namreč dogaja obetaven premik k polju, ki ga označuje izraz welfarist psychiatry.

Zanjo je ključen prenos od poudarjanja duševnih motenj (mental disorders) k psihološki prikrajšanosti (psychological disadvantage). Taka prikrajšaonst je sorazmerno stabilna značilnost ljudi in njihovega vsakdanjega delovanja, zaradi katere se zmanjšuje njihovo blagostanje. Ali kot je dejal Freud, ko so ga vprašali, kaj je značilno za pacienta po uspešni psihoanalizi. Takole je odgovoril: večja zmožnost za kreativno delo in ljubezen. Psihiatrija končno spreminja svoj ozki medicinski pogled na duševne motnje in poudarja pomen blagostanja, ki se povečuje s krepitvijo človekovih zmožnosti. Navsezadnje je bil Lacan psihiater.

Druga značilnost prehoda, o katerem govorim, je dokončno zavračanje definicije normalnega duševnega zdravja. To je mogoče narediti v luči egalitarnega pogleda na distributivno pravičnost, ki upošteva socialne in družbene, kulturne in civilizacijske kontekste, v katerih živijo posamezni ljudje.
 
Tretja značilnost je izjemno pomembna, saj pomeni globok vpogled v problematiko precej neproduktivnega spraševanja, ali imajo duševne motnje organske vzroke in organsko patologijo ali pa so samo problemi v načinu življenja tega ali onega posameznika. Za psihiatrijo blagostanja je tako spraševanje nepomembno in neproduktivno.
 
Produktivno je nekaj drugega. Pomemben je koncept blagostanja. Z njim si pomagamo pri razumevanju faktorjev ali dejavnikov, zaradi katerih se lahko povečuje blagostanje posameznika tudi onkraj njegovih čustvenih odzivov ali občutkov, kako srečen je. Upoštevamo namreč posameznikovo mnenje o tem in skušamo biti obenem konsistentni z načeli distributivne pravičnosti. Primer.
 
Če obstajajo med ljudmi predsodki, na primer do invalidov, starejših ljudi, do gejev in lezbijk, do ljudi z drugačno barvo kože, kot jo ima večina, to pomeni, da imajo največji problem ljudje, ki take predsodke zastopajo, ne pa žrtve predsodkov. Torej ne bomo obravnavali ali zdravili slednjih, temveč bomo razmišljali, kako odstraniti predsodke iz družbenega polja.
 
Nadaljnje razmišljanje o dogodkih v družbenem polju se začne s preprostim sklepom, ki sledi zapisanemu.
 
Večje je tveganje, da škodimo drugim ljudem, hujša je psihološka prikrajšanost. Kadar predstavlja zadostno tveganje za socialno blaginjo, lahko posameznika zdravijo zaradi koristi drugih brez njegove privolitve in včasih lahko pacienta celo upravičeno odstranijo.