Resno o seksu in pogovarjanju

Ljudje se pogosto med seboj resno ne pogovarjajo. Tudi partnerji se ne. Vedno znova zatrjujejo, da nimajo nikogar za take pogovore. Za kakšne pogovore torej? Tudi raziskave potrjujejo, da se ljudje, na primer partnerji, med seboj pogovarjajo izjemno malo, pol ure tedensko, pa še to predvsem o vsakokratnih aktualnih zadevah, za katere je treba poskrbeti. V čem je razlika med vsakdanjim čvekom in resnimi pogovori? In zakaj je pomembna? Zakaj bi se ljudje sploh resno pogovarjali?

Prvi odgovor na zadnje vprašanje je, da se ljudje brez resnih pogovorov, brez refleksij lastnega delovanja, razmišljanja in vedenja počasi nujno pogrezajo, kar pomeni, da sprejemajo vse bolj preproste in prevladujoče klišeje, puhlice, propagandna sporočila in poceni nasvete, kako živeti, zato so vse manj kognitivno, čustveno zahtevni do sebe in drugih ljudi, vse bolj imajo občutek, da življenje teče nekako samo od sebe kot nekakšna reka, ki je tu od vedno, da torej ni potreben nikakršen napor, kognitivni, čustveni, da bi se kaj spremenilo, da sploh ni ničesar takega, kar naj bi se spreminjalo, saj je stanje, kakršno je, čisto v redu. Ljudje so vse bolj konformistični, podobni drug drugemu, vse bolj politično korektni, kot se reče, kar pomeni, da plavajo s tokom in ne razmišljajo o tem.
 
Ljudje, ki dolgo časa živijo skupaj, pogosto izgubijo zanimanje drug za drugega. Tako so navajeni na vsakdanje rutine, da se odtujijo in ne skrbijo več za medsebojne odnose, za katere nekako verjamejo, da bodo večno tam in da bodo skrbeli sami zase. V resnici pa razpadajo ali pa so že čisto razpadli.
 
Če jih hočejo ohraniti in razviti, če je med njimi vsaj malo iskre, če ni vse skupaj zgolj hladen pepel, je lahko zelo koristno vnovič razmisliti o – randiju. Take so izkušnje.
 
Izkušnje potrjujejo spoznanje, da lahko ljudje, možje in žene, partnerji, oživijo svoje hladne odnose. Vnovič se na primer odločijo za srečanje, na kakršnem so se nekoč držali za roke in se zaljubljeno gledali.
 
Pomembno je tudi pogovarjanje o seksu. Nekateri ljudje se o njem ne pogovarjajo, kot da je nekaj naravnega, nekateri niti seksajo ne (več), čeprav imajo štirideset let ali kaj takega. Raziskave dokazujejo, da kar okoli 70 % partnerjev ugotavlja, da je z leti življenje med rjuhami vse bolj mizerno.
 
A seks je zelo pomemben in pomembno je pogovarjanje o njem – resno pogovarjanje, odkrito, odprto pogovarjanje. Pomembno je zato, ker ljudje ne morejo seksati drug z drugim, če ne vedo, kaj si sploh želijo in česa si želi partner. Brez odkritega pogovarjanja o želji ni dobrega seksa ali pa ta sploh povsem izgine. 
 
Želja je zato pomembna, v resnici pa je kar radikalna, kot je že zdavnaj pokazal Freud in nato vse življenje poudarjal, da je spolno življenje ljudi že samo po sebi travmatično, ker človek nikoli ne more vedeti, kako spolno občevati z drugo osebo, če se prej z njo ne pogovarja o samem občevanju. Poudarjal je tudi, da ne obstajajo preproste rešitve zagat, da se je torej treba pogovarjati še in še. Ljudje pač ne seksajo tako kot živali, ki se parijo in instinktivno vedo, kako to narediti.
 
Zlasti psihično zlorabljene, zapuščene, prezrte, pretepene, posiljene ženske so prve v vrsti, ki se strinjajo z zapisanim. Če ne bi bilo tako, bi bilo gibanje #metoo povsem nesmiselno in zlasti nepotrebno.