Resnicoljubnost influencerjev in drugo

Sem slehernik in zelo slab potrošnik. Skoraj bi rekel, da sem človek, kakršen je opisan v knjigi z naslovom Anti-Consumption: Exploring The Opposition To Consumer Culture, ki je pravkar izšla pri založbi Routledge; njena urednika sta Hélène Cherrier in Michael S. W. Lee. Prostovoljno sem nagnjen k zmanjševanju, in ne k rasti za vsako ceno, k upočasnjevanju in poenostavljanju ter zmanjševanju nepotrebnega izkoriščanja virov, ki ga spodbuja potrošniška kultura. Prepričan sem, kot so prepričani tudi avtorji te zanimive knjige, da je potrošnja bolj nuja za preživetje, ne pa orodje za samoizražanje, užitek in gospodarsko rast. Strinjam se tudi z urednikoma, ki uvodoma zapišeta: Potrošnja, ki je bila nekoč določena z dominacijo znakov (Veblen, 1899), lažnimi potrebami (Marcuse, 1968) in s kolonizacijo vsakdanjega življenja (Baudrillard, 1994, str. 98), se je spremenila v moralno in politično dejanje, ki ga omogoča in podpira svobodno izbiranje.

Reklame in oglasi so zato nekaj, za kar vem, da obstaja, a me ne ganejo. Ne vplivajo name. Zanje mi je popolnoma vseeno. Če jih nenadoma ne bi bilo več, bi to verjetno opazil, saj so vsepovsod, a bi si rekel, tako kot Sokrat, da je na prostem trgu še vedno veliko stvari, ki jih ne potrebujem. Toda oglasov ne bo manj, temveč jih bo vse več. Ironija je namreč, da se že sedaj njihovo število povečuje na račun teh, ki zase trdijo, da bi radi vplivali na ljudi, da ne bi bili še naprej tako veliki potrošniki, kot so. Sporočajo jim torej, naj postanejo potrošniki njihovih oglasov, njihovih sporočil, s katerimi bi jih radi ustavili pri nakupovanju. Kar pomeni, da bodo ljudje, če jim bodo sledili, sledili pa jim verjetno bodo, saj jim že sedaj, še naprej potrošniki – njihovih sporočil in blaga, na katero se nanašajo. Tako imenovane spletne zvezde so očitno in pričakovano našle nove niše, da bi bile še naprej zvezde in da bi postale po možnosti – superzvezde.
 
Raziskave dokazujejo, da različni vplivneži, vplivni ljudje ali influencerji v lepi slovenščini, spletne zvezde in superzvezde vplivajo na uboge slehernike tako, da so v letu 2022 pokupili za 3,6 milijarde dolarjev blaga, kar sicer ni zelo veliko, malo pa tudi ni. Številni ljudje, mislim na milijone ljudi potrošnikov, izjavljajo, da kupijo ta ali oni izdelek, ko ga zagledajo na medmrežnih straneh, na katerih se pojavljajo vplivneži, zvezde in superzvezde. Zdi se, da vplivni ljudje dejansko vplivajo na druge ljudi, ki niso tako vplivni. Torej se upravičeno imenujejo vplivneži. A zakaj bi vplivali na druge ljudi, kaj imajo od tega? In zakaj se drugi ljudje pustijo vplivati? Kaj imajo od tega?
 
Spontana zavest se upira ideji, da nekdo vpliva nanjo, da morda manipulira z njo, da gospoduje nad njo. Ne, vsakdanja zavest je sveto in neomajno prepričana, da je samostojna, neodvisna, da se sama odloča, da je torej svobodna in da je gospodar v svoji hiši, v kateri ne trpi nobenega drugega gospodarja. Skoraj nemogoče jo je prepričati, da ni svobodna, da je določena na vseh koncih in krajih, da torej ljudje počnejo mnogo stvari, za katere preprosto nimajo nobenega odgovora na vprašanje, zakaj delajo, kar pač delajo, in čemu. Kratko malo ne vedo.
 
In vplivni ljudje verjetno hočejo biti vplivni. Taki niso postali magično zaradi zakonitosti vesolja, temveč so se potrudili, odločili so se, da hočejo biti vplivni. Nekaterim je uspelo, številnim pač ni. Torej smemo sklepati, da bi bili radi vplivni še naprej. Od tega morajo imeti koristi.
 
Saj jih tudi zares imajo. Nekatere koristi so velikanske, druge so naravnost megalomanske.
 
Vplivneži tudi zatrjujejo, da so njihovi vplivi na druge ljudi pošteni, odkriti in resnicoljubni. Vprašanje je, če to drži. Kaj namreč pomeni biti odkrit, pošten in resnicoljuben?
 
Najprej pomeni, da ima človek rad resnico, da jo raziskuje, da se ne pusti zmesti s tem, kar ni resnica, kar je morda le sofistika, polresnica ali celo laž. Vprašanje je, zakaj bi resnicoljuben človek hotel biti vplivnež, s čim bi hotel vplivati na druge ljudi.
 
Če je resnicoljuben, bi hotel nanje vplivati z odkrivanjem resnice, z njenim artikuliranjem. Torej bi počel nekaj takega, kar delajo znanstveniki, umetniki ali filozofi. A če na hitro preletimo nekaj imen teh vplivnežev, takoj vidimo, da niso ne eno ne drugo. Kaj torej so, če trdijo, da so resnicoljubni?
 
Nobenega dvoma ni, da radi vplivajo na ljudi. To pa je tudi vse. In nobenega dvoma ni, da ljudje svobodno dovoljujejo, da vplivneži vplivajo nanje. Od nekdaj dovoljujejo in bodo dovoljevali še naprej.