Resnično in realno

V filmu Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017) slišimo tale zelo pomenljivi stavek, ki ga izreče poročnica Joshi: We're all just looking out for something real. Upamo torej, da je tamle zunaj kaj resničnega oziroma realnega; očitno mi samoumevno, da kaj takega sploh obstaja. Razloček med resničnim in realnim je dodatno pomemben, ker se film prične z ugotovitvijo, da je sredi dvajsetih let enaindvajsetega stoletja na Zemlji prišlo do zloma ekosistemov. Potem so ljudje uporabili vse znanje, kar so ga imeli na voljo, da so zgradili nove umetne svetove, v katerih so pridelovali sintetično hrano in s tem preprečevali lakoto. Zmogljivi replikanti so bili poceni delovna sila, življenje pa je postajalo zgolj mizerija, ki jo film prikaže, paradoksno, v polni luči. Kar je resničnega, je tako vsakdanja mizerija, realno je nekaj, kar iščemo, ker je to v naravi ljudi.

Čez nekaj let bomo sredi dvajsetih leti enaindvajsetega stoletja. Film napoveduje nekaj, kar se dejansko lahko zgodi pred našimi očmi. Zlom ekosistemov bo kljub temu nastopil kot presenečenje. Vselej je tako. Tak je psihološki mehanizem. Vnaprej vemo, da se bo nekaj zgodilo, imamo jasne predstave, kako bo vse skupaj videti, pa smo vseeno šokirani, ko se to tudi dejansko zgodi in ni več poti nazaj.
 
Zavrtimo film za nekaj desetletij naprej in naši potomci se bodo spraševali takole. Kako je bilo mogoče, da niso preprečili podnebnih katastrof in zlomov ekosistemov, saj so imeli na voljo vse znanje, tehnologijo, denar in sploh čisto vse, da bi to storili? Zakaj torej niso, kaj je šlo narobe, saj so bili inteligentna in racionalna bitja?
 
Odgovori se morda skrivajo v treh osnovnih koordinatah sodobnega življenja, ki jih izpostavljam.
 
Prvič. Evtanazija javnega življenja. Dosegli so, da je javno življenje izginilo. Javne prostore napolnjujejo zgolj posamezniki, podrejeni nadjazovskim imperativom, da sledijo vsak svojim sanjam, da so potrošniki in da skušajo uspeti, če to sploh še kaj pomeni. Družba dokončno ne obstaja.
 
Drugič. Umetno vzburjanje zasebnega življenja. Nove tehnologije omogočajo posameznikom popolno omamo. Ni treba imeti pri roki kokaina ali amfetaminov, saj je dovolj potapljanje v umetne digitalne svetove, v katerih se nenehno pojavlja kaj novega in razburljivega. Človeški osebek nima nobenega interesa, da bi se spravil iz takih umetno ustvarjenih svetov, tako kot odvisnik nima najmanjšega interesa, da bi prenehal biti odvisnik.
 
Tretjič. Socialni in družbeni prostori sveta brez sveta. Svetovi še naprej obstajajo, mislim na empirične koordinate življenja na planetu, toda v resnici so prazni. Napolnjujejo jih predmeti, napolnjuje jih blago, ki ga je treba kupiti, da BDP-ji rastejo, ti pa rastejo, ker kratko malo morajo rasti. Sveta ni več, obstajajo zgolj empirični prostori.
 
Kljub temu prav ta hip v ZDA Bernie Sanders obljublja ljudem, da bo spremenil njihova življenja, če ga izvolijo za predsednika. Nekateri ljudje so navdušeni nad njegovimi obljubami. Saj ni čudno, kajti ljudje si želijo sprememb – ne vsi, nekateri pač.
 
In kakšne naj bi bile te spremembe?
 
Sanders, pravijo ljudje, iskreno verjame v to, kar govori. Ima srce in dušo, z obema je predan poslanstvu, ki ga zastopa. Je na strani ljudi.
 
A kaj pomeni vse to v resnici? Je to tisto realno, po katerem hrepenimo?