Resnica, ki je ni mogoče potlačiti

Sredi naravoslovnega muzeja v Benetkah nas je prijazna gospa opozorila, da moramo biti manj glasni. Vneto in prav zato tudi glasno smo se namreč pogovarjali o tem, kar smo videli, in videti je res veliko. Pogovarjali smo se na način, ki je tako rekoč stožer človekove narave, in sicer dejstva, da je vsak človek simbolno bitje, kar pomeni, da lahko veliko pove o tem, kar vidi, če o tem veliko razmišlja. S tem spoznanjem pa se že odpira polje, v katerem sem se usposabljal v mladih letih, hodil po tujini in se skušal dokopati do spoznanj o človekovi naravi, ki bi bila vredna njegove narave. Branje Freudovih besedil je bilo vsakdanje delo, branje besedil, povezanih z njimi, pa tudi. Še danes je tako in še ko smo se potepali po Benetkah, sem vedel, da me doma že čaka knjiga.

Končno! Končno imam zopet v rokah dobro knjigo, katere avtor se uspe izogniti že utrjenemu branju Lacana, ki pomeni dvoje. Prvič. Neskončno dokazovanje, da je psihoanaliza šarlatanstvo, Lacan pa vodilni šarlatan med šarlatani. Drugič. Ravno tako neskončno dokazovanje, kdo pravilno razume psihoanalizo, kdo je pravi razlagalec klasičnih psihoanalitičnih besedil, kdo je vodilni, glavni in podobno. Človeku se res obrača, ko posluša otročje prerekanja sicer odraslih ljudi, ki naj bi bili celo sami v analizi in naj bi opravili s svojimi simptomi. Končno torej sveže branje kot učinek trdega intelektualnega dela, natančnega branja, potrpežljivega razlaganja prebranega in kognitivno zahtevnega dela z razvijanjem idej, ki so tako neposredno povezane z analitičnim procesom, v katerem dobi človek še izkušnjo, kako koristno je nekaj storiti zase onkraj klišejskega in modnega dela na sebi, ki pogosto ne vodi nikamor. Torej: Adrian Johnston. Irrepressible truth: on Lacan's 'The Freudian thing' (Palgrave Macmillan, 2017).
 
V tem kratkem zapisu želim zgolj poudariti, kako pomembno je zahtevno branje zahtevnih besedil. Ne le zaradi krepitve sinaps v možganih, ampak tudi zaradi zelo razširjene kulture lahkega branja, hitrega branja, da ne govorim o površnem branju in branju, ki to sploh ni.
 
Na kratko torej: branje je pomembno. Pomembno je veliko brati. Ljudje, ki vedo, kako pomembno je imeti sočloveka, s katerim se je mogoče dobro pogovarjati, vedo tudi, kaj pomeni zapisano.
 
Voditi analitični proces, ta neverjetni talking cure, je izjemno zahtevno delo. Nobeno šarlatanstvo pri tem ne pomaga, kajti tako kot je lahkotno branje sicer manj zahtevno, zato pa toliko bolj kognitivno neučinkovito, je tudi analitično delo po definiciji daleč onkraj šarlatanstva, kajti vsak pacient takoj na svoji koži doživi učinke takega poseganja, ki vselej nujno naredi veliko škode.

Analitično delo najprej terja poglobljeno branje analitičnih besedil, obenem pa natančno poslušanje pacientove pripovedi in izvrstno tehniko, brez katere ni nobene dobre razlage simptomov.
 
Razsežnosti in domet zapisanega pa so še veliko večji, kajti čisto vsak človek, ne le pacienti, potrebuje nekoga, da ga vsaj kdaj pa kdaj natančno posluša in dobro razume, da zna narediti, kar je samo bistvo analize: analitično razložiti, ne zgolj dati mnenje, nasvet ali razlago iz učbenika. Analitično nekaj razložiti terja ogromno analitičnih izkušenj, zlasti pa izvrstno tehniko, ki ima korenine natanko v tem, kar je vse življenje poudarjal Freud, ko je trdil, da je nezavedno vsakega človeka nekaj, česar ni mogoče razumeti zlahka, opisati s puhlicami o naravi podzavesti, skrivnostnih globin duše in arhetipskih razsežnosti duševnega.
 
Psihoanalitična lekcija je daljnosežna, kot rečeno. Tamle zunaj je namreč na žalost še veliko ljudi, ki nimajo ob sebi nikogar, s katerim bi se lahko resno pogovarjali o najpomembnejših temah življenja. Je pa tudi veliko lahkotnega pogovarjanja, čvekanja in stresanja nasvetov, ki ne koristijo nikomur, ne pomagajo in so zgolj dim v vetru.