Rešilni jopič

Ljudje včasih rečejo, da bodo koga motivirali; učitelji včasih pošljejo učenca k psihologu, naj ga motivira; starši iščejo strokovnjake, ki naj bi motivirali njihove otroke. Motivacija je vsekakor pomembna tema, saj bržčas vsakdo razume, da človek brez motivacije, zunanje ali notranje, ne naredi kaj dosti ali pa sploh ne stori ničesar. Številni ljudje se zato sprašujejo, kako priti do motivacije, kako se motivirati, prav tako številni motivatorji nagovarjajo ljudi in jih skušajo motivirati. Izziv pa je večji, kot se zdi.

Nekateri gozdovi v Indiji, poroča današnji The Guardian, počivajo na orjaških zalogah premoga. In ko rečem, da so zaloge zares velikanske, mislim na milijarde ton. Pravijo, da ni dobrega razloga, zakaj ne bi teh nekaj milijard ton premoga potegnili iz tal in ga pokurili. Še več. Indija lahko postane zaradi njih največji svetovni izvoznik premoga. Zakaj torej ne bi postala, če je tako izkoriščanje zalog premoga dobičkonosno? Poleg tega so potrebe ljudi po premogu velike, zato je povsem na mestu ugotavljanje, da je njihove potrebe treba zadovoljiti. Kurjenje premoga pomeni za Indijo napredek, razvoj, izkoriščanje premoga pomeni delovna mesta, prinaša denar in dobičke. Krog je sklenjen.
 
Podnebne spremembe so velike in bodo še večje, fosilna goriva bi morali ukiniti, če mislimo resno z dolgoročnim preživetjem. Tudi v tem primeru je krog sklenjen.
 
Za rojstni dan sem dobil knjigo: Jared Diamond, Upheaval: How Nations Cope with Crisis and Change. Avtor uvodoma opiše in izpostavi nekaj, kar bržčas doživi vsak človek v svojem življenju. Doživi krizo, iz katere se lahko izvleče ali pa se ne. In podobno velja za večje skupine ljudi, za narode in za celotno človeštvo.
 
Ko razmišljamo o krizi, v kateri se lahko znajde posameznik ali skupina ljudi, mislimo predvsem na možnost, da se človek sooči z velikim izzivom. Izziv pomeni pritisk, da najde nove metode reševanja problemov, nove načine spoprijemanja z izzivi, saj postane jasno, da stari načini niso (dovolj) dobri. To ne pomeni da se mora človek povsem spremeniti, da mora zamenjati svojo identiteto ali način življenja, saj pomeni le to, kar je po navadi dovolj: najti, odkriti, izumiti nov, boljši način reševanja problemov.
 
Dokler je krog sklenjen, človek ne razmišlja o novih načinih.  
 
Krize se kajpak ne zgodijo pogosto, morda enkrat ali dvakrat v življenju; mogoče je celo, da se sploh ne zgodijo. Izzivi kljub temu ostajajo. Ni namreč treba biti v krizi, da bi se človek vprašal, ali bi lahko svoje načine reševanja problemov in soočanja z izzivi spremenil, nadgradil, naredil učinkovitejše.
 
Resnica naših življenj pa je, da lahko dolgo časa ali celo ves čas živimo na načine, ki so neproduktivni, neučinkoviti, celo slabi in destruktivni, ne da bi se ukvarjali z izzivi, ki jih objektivno predstavljajo. Izziv je torej že vprašanje, ali smo sploh motivirani odkriti naravo izzivov.
 
Izziv lahko razumemo kot nekaj, kar prekine sklenjeni, zaprti krog razmišljanja o sebi in svojem življenju, kot je opisan uvodoma. Ni nujno, da je krog sklenjen, kajti človek lahko vselej najde načine, da verjame, da mu ni treba ničesar narediti.
 
Ni mogoče motivirati drugega človeka. Človek se lahko motivira le sam. In vselej je že motiviran; motiviran je lahko tudi za to, da ostane krog sklenjen, da mu ni treba narediti ničesar (novega) niti tedaj, ko kriza ni le pred vrati, ampak je že tu.  
 
Velja za posameznika, pa tudi za celotno človeštvo.
 
Lahko pa se zgodi tudi kaj takega, kar opiše Jared Diamond, ko je bil v krizi. Pogovor z očetom in materjo. Oče nekaj predlaga. Njegov predlog sem začutil, kot bi nekdo vrgel rešilni jopič utapljajočemu. To ne pomeni, da je oče motiviral sina, pomeni pa, da je sin zgrabil rešilni jopič, ki mu ga je vrgel. Lahko ga tudi ne bi.