Reševanje planeta?

Saj še sebe ne znamo reševati. Planet nas ne potrebuje in našega reševanje tudi ne. Človeštvo mora reševati sebe in druga živa bitja, ne planeta. Obljube, kaj vse bomo naredili do leta 2050, v Sloveniji naj bi celo zaprli rudnik premoga, zvenijo lepo, toda znanost pravi drugače. V današnji številki časnika The Guardian (Some say we can 'solar-engineer' ourselves out of the climate crisis. Don't buy it, Ray Pierrehumbert, Michael Mann) berem: Če svet ne bo dosegel neto ničelnih emisij ogljikovega dioksida, bodo vsakoletne emisije povečevale zalogo atmosferskega ogljikovega dioksida, kar bo zahtevalo nenehno stopnjevanje tehnoloških popravkov, škoda zaradi končnega šoka pa bo vedno večja. Medtem pa se bodo drugi nevarni učinki kopičenja onesnaževanja z ogljikom, na primer povečevanje kislosti oceanov, sčasoma še poslabšali.

Sedanje obdobje pornografije, čas pornografije, o katerem piše Alain Badiou, je vsekakor čas, v katerem prevladujejo podobe, govorimo kar o zmagoslavju podob, pornografskih podob tržne ekonomije in finančnem bordelu podob. V tem času je bolj kot prej jasno, da ne gre osvobajati seksualnosti, saj je že nekaj časa popolnoma osvobojena. Če je treba danes kaj osvobajati, zdi se, da je tako ali tako vse osvobojeno, le v normalno življenje se moramo še vrniti, potem je to etičnost kot skrb za drugega, kot odgovornost za drugega in Drugega. Zakaj ravno etičnost?
 
Ker v življenju vse bolj prevladuje pasivna želja po udobju, ugodju in utehi, prevladuje pa tudi zadovoljstvo z intelektualno mizerijo; vsaj pri ljudeh, ki so zadovoljni, da pripadajo srednjemu družbenemu razredu in ki z veseljem prepuščajo vodenje sveta onim zgoraj. Ti so prav tako zadovoljni, da lahko vladajo, prenesejo pa tudi, da jih oni spodaj kritizirajo in krivijo za vse, kar gre narobe. Popolna harmonija. Obstaja pa velika potreba po štirih  novih koordinatah sveta, kajti možnost sesutja civilizacije ni zanemarljivo majhna.
 
Prva koordinata: modrost. Utapljamo se v informacijah, v morju podatkov in kratkih sloganov, čivkanja, konkretnih nasvetov, kako živeti, kaj početi, kako se vesti in kako vstopati v svet sanj, v katerem sanjamo uspeh, ker ga moramo sanjati – taka je pač zahteva. Potreba po modrosti je velika, obenem pa vse bolj dobiva značaj vzvoda, s katerim bi lahko premaknili svet, tega pa tudi moramo premakniti, sicer se nam ne piše dobro.
 
Druga koordinata: kritično razmišljanje. Razvodenelost domnevnega kritičnega razmišljanja je privedla do tega, da je tako rekoč na vsakem koraku slišati, da ljudje kritično razmišljajo o vsem, kot da je to nekaj, kar je pravkar prišlo na svobodne trge, pospremljeno s propagandnimi sporočili, da je treba pohiteti, ker ga bo v nekaj dneh zmanjkalo. Ljudje hitijo s kritičnim razmišljanjem, kot bi se bali zamuditi priložnost, da naredijo vtis na druge ljudi. A ker vsi kritično mislijo, je kritična misel vse bolj podobna pesku, ki počasi drsi med prsti in se izgublja v morju drugega peska, v katerem se izgubi, saj je pesek enak vsakemu drugemu pesku.
 
Tretja koordinata: etičnost in odgovornost. Utapljamo se v egocentrični skrbi zase in celo za planet, kot rečeno, medtem ko je bližnjik vse bolj le še uporabna dobrina, od katere imamo lahko občasno korist, zato se takrat tudi zmenimo zanj, sicer ne. In temeljni princip etičnosti je spodobnost, s katero ohranjamo in krepimo dostojanstvo drugega človeka. Spodobnosti je v obdobju pornografije kajpak vse manj in manj, kar je zelo logično.
 
Četrta koordinata: metakognicija. Utapljamo se v nerazumevanju lastnih miselnih procesov, zaverovani v prepričanje, da ves čas kritično mislimo in da imamo pravico do širjenja svojih mnenj. Šele metakognicija nam bo pomagala osvoboditi miselne procese, ki ne vodijo nikamor in ne proizvedejo ničesar zares novega ali razveseljujočega, za duha zanimivega.
 
Znotraj novih koordinat življenja ne bomo osvobajali seksualnosti in planeta tudi ne, temveč se bomo radostili, da je končno osvobojena ljubezen.
 
Ne mislim na komodificiranje ljubezni, te je še preveč, saj je dobesedno na vsakem koraku, mislim na ljubezen kot poseben odnos, ki je obenem odnos do drugega človeškega bitja in odnos do Velikega Drugega kot odgovor na vprašanje, kaj pričakuje od nas. Ali kot je zapisal Lacan v Etiki psihoanalize: (…) toda obenem in v enaki meri je gon smrti tudi volja po ustvarjanju iz niča, volja začeti znova.