Renesansa za blagostanje

Film Little Women (Greta Gerwig, 2019) je hvalnica. Je visoka pesem o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj. To je posebno medsebojno sprejemanje, ki izhaja iz eksistencialne naravnanosti, zaradi katere se zavedamo zlasti tega, da je življenje kratko in da ne gre zapravljati. Ne mislim, da moramo biti zato obsedeni s kopičenjem denarja in premoženja, saj mislim na to, da smo naravnani drug k drugemu, kar je čisto nekaj drugega kot naravnanost na kapital in dobičkonosnost. V teh težkih časih seveda številni razmišljajo, kako se čim hitreje vrniti k temu, kar imenujejo business as usual, toda časi so se spremenili. Na vrsti je nekaj novega.

Na vrsti je blagostanje. Zveni naivno, vendar ni.
 
Za razumevanje duševnega blagostanja, ki ne pomeni udobja, ugodja in zadovoljstva z življenjem, je namreč pomembna tudi ideja renesanse. Naj dokažem, zakaj je tako.
 
Renesansa pomeni ustvarjati nekaj, kar se zdi sprva popolnoma nemogoče. Pomeni odpiranje prostora, v katerem je nenadoma videti, da je nemogoče povsem mogoče. Na primer. Michelangelo, takrat star sedemdeset let, vztraja, da lahko uresniči na videz nemogočo idejo. Pol tisočletja pozneje nihče ne more reči, da se je motil. Ne mislim le na njegovega Davida. V mislih imam baziliko svetega Petra, ki je ne zgradi sam, seveda, naredi pa načrte – na podlagi dobrih idej. Potem zapiše: projekta sem se lotil samo zaradi ljubezni do Boga in v čast apostolov. A vedno so najprej ideje.
 
Zaradi dobrih idej se torej lahko zgodi marsikaj. Lahko se tudi dobro pogovarjamo; za dobro pogovarjanje so dobre ideje pravzaprav neizogibno potrebne. Kaj torej pomeni dobro se pogovarjati?
 
Ljudje se pogosto bojijo, da bi v pogovorih z drugimi ljudmi povedali preveč, kot pravijo sami, zato se kajpak zadržujejo. Vprašanje seveda je, kaj pomeni povedati preveč.
 
Preveč dobro razumemo v luči človekovih potreb in želja. Maslow je tako nekoč dokazal, da je za vsakega človeka zelo pomemben občutek varnosti, ki ga spremlja občutek pripadnosti in sprejetosti. Če izgubi vse skupaj, je v zelo slabi koži.
 
Sodobne psihološke raziskave potrjujejo zapisano. Za duševno blagostanje je pomembno, da človek ne izgubi občutka varnosti, sprejetosti in potrjenosti. To pa še ne pomeni, da je duševno blagostanje polno prijetnih občutkov in zadovoljstva. Pravzaprav je precej drugače.

Človek, ki misli, da pove preveč, se znajde v posebnem položaju, ki je obenem pomemben za razumevanje blagostanja. Zanimivo je namreč spoznanje, da je za blagostanje manj pomembno prijetno počutje in da je pomembnejše tole.
 
Pot k blagostanju tlakujejo – novi  izzivi, novi cilji, ne hedonizem. Kar pomeni: doseganje zahtevnih ciljev spremljajo občutki zadovoljstva, medtem ko občutki zadovoljstva ne vodijo k zastavljanju zahtevnih ciljev.
 
Raziskave nam torej povedo, da je blagostanje nujno povezano tudi s tem, da človek ob priložnosti končno pove preveč, ker se tako znajde pred novimi izzivi. Brez novih izzivov kajpak ni ničesar novega.
 
Zadovoljstvo z življenjem skoraj nima neposredne zveze z osebnostno rastjo in izkušnjami, ki jo omogočajo. Potrebno je še nekaj drugega: zavzetost, zavezanost. Ideji novega, brez česar se dobro ne more povečevati in ne more nastajati. Kopičenje istega namreč ni dobro.
 
Po koncu krize, v kateri je človeštvo ta hip, bo razpotje absolutno jasno: več istega in pot v nove, še hujše krize, ali pa nekaj radikalno novega.