Rehabilitacija nemogočega

Ko potuje Savel kot poslušni vojak v Damask, da bi sesul še nekaj kristjanov, ki jih preprosto sovraži, v resnici ne ve, zakaj jih sovraži, ne more vedeti, kaj se mu bo pripetilo na dolgi poti. Ni more niti slutiti, da se mu bo ponudila nova možnost, možnost za drugačno življenje, o kakršnem nima niti najmanjše ideje. Obstaja namreč objektivna, univerzalna možnost vitalnih dogodkov. To so tisti dogodki, niso vsi dogodki taki, ki lahko povsem spremenijo življenje. Savel na primer ne ve, zakaj potuje v Damask. Opravlja svojo službo, toda to še ne pomeni, da razume, kaj bi rad, saj predvsem uboga nadrejene. In nenadoma se mu bo posvetilo; lahko se mu kajpak tudi ne bi.

Ljudem praviloma vse življenje drugi razlagajo, kaj je mogoče in kaj ni; živimo izrazito hierarhična življenja. Na primer strokovnjaki, pa tudi zastopniki oblasti. Vsak človek je bolj ali manj navajen poslušati druge ljudi, kakšna je možna prihodnost, zato je tudi naravnan nanjo. Prihodnost se uresničuje, ker jo taisti ljudje ustvarjajo, potem pa za nazaj ugotavljajo, da so imeli strokovnjaki in oblastniki prav, ko so jo napovedovali.
 
Mirno lahko ugotovim, da se veliko ljudi prehitro vda in zadovolji, da bo prihodnost pač taka, kot pravijo drugi. Zakaj prehitro? Ker je meja med mogočim in nemogočim namreč spremenljiva. Vsakdo se lahko prepriča, da je res tako. Pogleda nazaj, v zgodovino, in ugotovi, da se je zgodilo tudi kaj takega, kar se je zdelo pred tem povsem nemogoče.
 
Savel tako potuje v Damask, ko se nenadoma nekaj zgodi. Na kocko se postavi njegova identiteta, vemo, da postane Pavel, njegovo življenje se za trenutek povsem ustavi, vpraša se, kaj dela in zakaj. Prvi, stari odgovor je kajpak pri roki, vendar ne deluje več, zato ga zavrne; novega odgovora še ni, je le priložnost zanj.
 
Savel se odpre nečemu, kar ga presega. Nima dobrega odgovora na vprašanje, zakaj preganja kristjane, lahko pa začne razmišljati, da bi postal eden od njih.
 
Kar se dogaja Savlu, lahko imenujem zavrnitev običajnega, navadnega, utrjenega razmišljanja o svetu in tem, kar se dogaja v njem. Njegova izkušnja, zakaj prav o empirični izkušnji govorimo, je razsvetljenska v najboljšem pomenu besede. Jezus zato naenkrat ni več sovražnik, ampak postane nekdo, ki ga Pavel zna zagovarjati. Zgodi se tudi intelektualni preobrat.
Sledi nova definicija Pavlovega delovanja. Začne pisati pisma in jih naslavlja na občestva kristjanov, potuje po svetu in se srečuje z njimi. Intelektualni obrat, na katerega mislim, zajema tudi boj za ideje. Ne zajema le idej in nikakor ne zajema mnenj.
 
Možna je posplošitev. Obstajajo ideje, za katere se je vredno boriti. Da se uresničijo. Ni dovolj zgolj imeti mnenje; tega ima lahko vsakdo in ga dejansko tudi ima. Ko se zgodi obrat, ima človek idejo in dolžnost, da se bori zanjo, da ji je zvest.
 
Tako kot je zvestoba bistveni del ljubezni, ki natanko zato traja, je tudi bistven del človekovega delovanja, ki je nujno vselej za nekoga drugega. Ali kot imenuje ljubezen Alain Badiou: minimalni komunizem.
 
Intelektualna zvestoba idejam je obenem tudi temeljni vzvod vsake možne spremembe v življenju – tudi družbenem. Brez zvestobe so spremembe bodisi kopičenje istega ali pa so kratkotrajni utrinki brez omembe vrednih učinkov oziroma posledic.