Refleksija in prijateljstvo

Rodinov kip Mislec je moški. Predstavlja ga izjemno mišičast mož, ki naslanja glavo na mogočno roko, ta pa se opira na koleno; očitno je, da je globoko zatopljen v misli. Ko stojiš poleg njega, čutiš njegovo mogočnost, moč, silo; n moremo pa vedeti, o čem razmišlja. Tak moški se ne rodi. Njegove mišice so lahko le učinek napornega in dolgotrajnega treninga. Pa vendar se imenuje Mislec. Prikazan je kot moški, ki misli, ne kot človek v telovadnici pri napornem treningu. Kako nenavadno! In zakaj, čemu?

Ponujam odgovor na vprašanje.
 
Izhajam iz Foucaultove ideje, da je znanje vselej povezano z močjo, tudi z oblastjo. Na različne načine. Včasih tako, da jo podpira in omogoča, včasih pa tako, da je ravno ne omogoča, kar pomeni, da se ji upira. Foucaultov sklep je zato preprost: znanje, ki ga želimo, se upira oblasti in ne želi nobene oblasti. Torej je anarhistično, dodajam.
 
Znanje, na katerega mislim, ni le učinek napornega učenja, ampak je tudi učinek refleksije.
 
Večina znanstvenikov in teoretikov ne naredi refleksije lastnega dela. Zavezani nevtralnosti in objektivnosti, se ne sprašujejo, kateri so fantazmatski ali imaginarni scenariji, na podlagi ali na ozadju katerih delajo, kar pač delajo; v glavnem seveda mislijo.
 
Ko na primer očitajo psihoanalizi, da ni znanost, se navadno ne zavedajo, da je natanko Freud, za njim pa zlasti Lacan, dokazal, da ni mogoča nobena epistemologija brez kritične refleksije fantazmatskih scenarijev, ki šele omogočajo spoznavanje sveta in znanost. Dobro in koristno je torej narediti refleksijo. Sledi refleksija.
 
Vse življenje že skušam razumeti, kako je Foucault razumel subjektivnost ljudi in oblastna razmerja, zlasti pa razmerja med vednostjo in oblastjo. Zavedam se, da je bil na dobro poti, obenem pa mi je jasno, da se razmerja med vednostjo in oblastjo nenehno spreminjajo; enako velja tudi za subjektivnost ljudi. Težko je razumeti nekaj, kar se ves čas spreminja.
 
Moje razumevanje subjektivnosti ljudi, tudi svoje, je nenehno izpostavljeno možnosti, da kaj narobe razumem, da katerega besedila ne preberem dovolj produktivno, da se ujamem v past predsodkov. Ne trdim, to bi bilo res arogantno in vzvišeno, da se taki možnosti vselej ognem. Prav zato potrebujem refleksijo. In dobrega sogovorca.
 
Brez dobrega sogovorca refleksija ni mogoča. In dobri sogovorci so na žalost redki, ker zapisano velja tudi zanje. Sogovorca sta torej zavezana dolžnosti, ki se imenuje refleksija. Dober sogovorec je človek, ki želi refleksijo. Tak sogovorec je tudi prijatelj.
 
Slabi sogovorci zmorejo cel kup slabih potez. Naj jih naštejem nekaj.
 
Ponavljanje istega. To so ljudje, ki ponavljajo, kar je že ponovljeno. Vedno znova se vračajo na iste kraje pri avtorju, ki ga berejo in želijo kritizirati. Freud je zato vedno znova čudak, ki vidi povsod seks, Marx je še en čudak, ki povsod vidi izkoriščanje delavcev in nekaj blodi o socializmu in drugih utopijah.
 
Podtikanje. Slabi sogovorci nekaj podtaknejo drugemu, idejo ali misel, stavek ali kaj drugega, in sicer samo zato, da so lahko polemični, da ga domnevno kritizirajo. Napadajo slamnatega moža, udrihajo po prazni slami, in zase mislijo, kako pametni so.
 
Neproduktivno razumevanje. Ker sami nimajo na voljo dovolj močnih kognitivnih ali miselnih orodij za razumevanje drugega, ga ne morejo dobro razumeti. Težavo pripišejo avtorju, ne sebi, zato ga kritizirajo, češ da je nerazumljiv.
 
Poenostavljanje in karikature. Prav zaradi težav pri razumevanju drugega le-tega poenostavljajo do nezavesti, nato pa napadajo, češ da je nekaj spregledal, pozabil ali premalo kritično ovrednotil. Karikiranje drugega človeka zanje ni kognitivna naloga, temveč je refleks, ki ga sicer zmorejo, ne vedo pa, da je zgolj karikatura in nič drugega.
 
Dober sogovorec ne naredi nobene od naštetih potez. Nikoli. Prijatelj tudi ne.