Refleksija

Sedaj pa si predstavljajte, da Zemljane ogrozi visoko razvita tuja civilizacija iz globin vesolja. Saj še enega navadnega virusa ne obvladamo dobro.

Današnji The Guardian navaja nekega ne tako nepomembnega republikanca iz Teksasa, ki te dni za Fox News izjavi natanko tole: pojdimo nazaj na delo, vrnimo se k staremu načinu življenja, bodimo pametni in ti, ki smo starejši od sedemdeset let, bomo poskrbeli sami zase. Na koncu podčrta, da bi raje umrl kot dovolil javnemu zdravstvu (public health measures), da prizadene ameriško gospodarstvo. Norost njegovega izjavljanja je menda očitna, je pa obenem tudi simptomatična in ne tako osamljena. Nikakor ne smemo biti naivni. Pa vendar.
 
Kot otrok socializma dobro vem, kaj pomeni, če nekaterih dobrin ni ves čas na voljo. Najini otroci take izkušnje nimajo. Številni ljudje je nimajo in verjamejo, da je kapitalizem sistem, v katerem je vse vselej na voljo, da je tako njegovo naravno stanje. Le da se koronavirus s takim pristopim in razmišljanjem ne strinja, če lahko tako rečem. Danes je zato izkušnja dobesedno vseh ljudi tega sveta, da nenadoma množice dobrin ni več. Namesto Vsega imajo na voljo Manj kot Vse. In v nekem radikalnem smislu je ta izkušnja nadvse dragocena. Če se želimo česa naučiti, kajpada, sicer ne.
 
V zadnjih dneh snemam kratke pripovedi o hendikepu in njegovi nevidnosti. Pripovedujem zgodbe iz vsakdanjega življenja. Moj namen je zelo preprost: razmišljati o hendikepu, ranljivosti in krhkosti človeških eksistenc v času velikih preizkušenj in potrebe po učenju.
 
Morda je prav zdaj nova priložnost za vpogled v izjemno ranljivost človeških bitij, njihovo krhkost in občutljivost. En sam virus namreč ogroža celotno človeštvo. Življenje na planetu je tako rekoč zastalo, ulice so prazne, trgi so prazni, lokali so zaprti, tovarne stojijo, ljudje so v svojih bivališčih, borzni indeksi padajo, BDP tudi. Nenadoma je konec pravljice o nenehni rasti Vsega. Če bi bil ciničen, bi dodal, da drugače sploh ni moglo biti, da je bilo vse skupaj le vprašanje časa.
 
Psihološko so ljudje pred izjemno težko preizkušnjo. Ni namreč lahko prenašati izolacije, biti doma in se ne pogovarjati, živeti brez refleksije življenja, ne delati tega, na kar je človek sicer navajen.
 
In morda je prav zdaj čas za nove refleksije, za nove razmisleke, za nove poglobljene pogovore o naših življenjih in o tem, kako jih živimo, kaj cenimo in kaj cenimo premalo. Refleksije, za katere smo vsekakor zmožni, nam bodo tako pomagale do novih vpogledov v realnost in njene blaznosti v obliki nenehnega divjanja, kopičenja, grabljenja in hitenja nekam v tri krasne.
 
Brez poglobljene refleksije sedanjega trenutka bomo tudi dokončno zapeljali v tri krasne. Kdor misli, da bodo postavili kapitalizem nazaj na stare tirnice, ko bo virus obvladan, se tragično moti. In če bodo kljub temu to skušali narediti, bo tragedija veliko večja od te, ki jo trenutno izkušamo.
 
Podnebne spremembe namreč ne mirujejo, ker divja virus. Daleč od tega. Podnebni sistemi se kaotično spreminjajo, le da tega ne vidimo, ker je naša pozornost trenutno usmerjana k virusu. In ko bo vsega konec, virus ne bo nikamor odšel, poleg tega pa se lahko kadarkoli pojavi nov, še nevarnejši.
 
Bolj kot kadarkoli je zato jasno tole. Preživimo lahko le skupaj, solidarno, z medsebojno pomočjo. Najbolj razumno je zato staviti na tega konja. Če bo vnovič prevladal neracionalni kolektivni individualizem, pospremljen z obnavljanjem medsebojne tekmovalnosti, dobičkonosnosti za vsako ceno in povečevanjem razlik med elito in vsemi drugimi ljudmi, če bo kapital še naprej pred ljudmi, smo dokončno pogubljeni, ker se kot celota očitno nismo bili zmožni naučiti preživeti.