Realna utopija

Eksistencialni strah. Strah pred življenjem. Nekaj je v nas, kar ves čas generira strah. Generira tesnobo. Morda imamo zato tako radi filme o zombijih. Ki niso mrtvi, niso pa tudi zelo živi. Ko se pojavijo, na primerih v filmih, se jih najprej bojimo, potem se jih naučimo pobijati. Smo končno zadovoljni? Nismo. Zakaj ne?

Zombiji so mindless. To niso umna bitja. So hodeči mrtveci, so ne-mrtvi. Brez duše so. Blodijo po svetu, a njihovo blodenje nima nobenega smisla, nobenega pomena, nobenega smotra, nobenega cilja. Ne moremo jih ubiti, ker so že mrtvi. Znebimo se jih le, če jim razstrelimo možgane.
 
A kaj je kapitalistična obsedenost s produktivnostjo, z učinkovitostjo, z neskončno rastjo vsega, z brezmejnim potrošništvom, s priganjanjem ljudi, naj delajo in garajo in delajo še več in še bolj, da bi dosegli nekakšni absurdni uspeh, če ni zombijevska metafora?
 
V zombijih se ne dogaja nič. Ker nimajo duše in uma, so prazni, votli. Nimajo želje, nimajo interesov, nimajo fantazij, ne sanjajo, nimajo čustev, nimajo potrebe po bližini drugega. Ne zmorejo prijateljstva, ne zmorejo ljubezni, ne sočustvujejo, ne poznajo empatije. Ne govorijo, ne pogovarjajo se, ne pripovedujejo zgodb, ne poslušajo drug drugega. Niso si v uteho, te sploh ne potrebujejo. Nimajo identitete, nimajo značaja, nimajo temperamenta. Ne poznajo upanja in ne poznajo načrtov za prihodnost. Ne zaupajo in ne verjamejo. Ne morejo hrepeneti in ne morejo postati srečni. So hodeča trupla, gnijoči kupi mesa na dveh nogah – če jih sploh še imajo.
 
Zombiji se nenadoma pojavijo in so povsod. Vstajajo iz grobov in blodijo po svetu. In natanko njihov prihod je priložnost, da se živi ljudje še enkrat vprašajo, v kakšnem svetu bi zares radi živeli.
 
Skušajo se znebiti zombijev. Seveda, žene jih želja po preživetju. In morda že razmišljajo, kakšen bi bil lahko svet čez štiri tedne ali štiri mesece ali deset let.  
 
Morda je to svet, v katerem ni hierarhij, ki nas dušijo in morijo iz dneva v dan, da smo obremenjeni s plezanjem in z vzpenjanjem, da bi nekam prišli, kot se reče, da bi postali nekdo. In mogoče je to svet, v katerem se ne priganjamo, da bi uspeli, temveč dobesedno samo smo. Živimo drug z drugim in smo hvaležni za vse skupaj, ne da bi vsako minuto lastnega življenja tuhtali, kaj nam manjka, česa ni dovolj, kaj bi še morali narediti ali nakopičiti, da bi bil imaginarni Drugi končno zadovoljen, čeprav obenem že vemo, da nikoli ne bo.
 
Šele ob zombijih se lahko v polni meri zavemo, kako prazna so naša kapitalistična življenja, kako brez smisla in pomena so, kako brezciljno je kapitalistično življenje.
 
Simbolni komentar k življenju je zato v luči zombijevskega življenja priložnost za preobrazbo, za končno spremembo. To je sprememba, zaradi katere dobijo preproste vsakdanje zadeve smisel in pomen, ta pa nam ne dovoli, da bi hlastali po več.
 
Nenadoma se tako znajdemo v svetu, v katerem smo radi drug z drugim in nam ni treba medsebojno tekmovati. To je svet, o kakršnem ni razmišljal le Karl Marx, saj je tudi svet, o katere razmišljajo številni ljudje že od nekdaj, ker nočejo postati kapital v lasti lastnikov kapitala. Mislim na svet, v katerem en človek ne more postati last drugega.
 
To je obenem svet, v katerem posameznik ni zadosti samemu sebi v tekmi z drugimi samozadostnimi posamezniki, saj se globoko zaveda, kako zelo potrebuje druge osebe, da bi bili skupaj. Tokrat zares na egalitaren in dostojanstven način.