Razumni optimizem

Moj včerajšnji zapis je komentar h govoru novega ameriškega predsednika Joeja Bidna, s katerim se je obrnil na ljudstvo, da bi ga združil in poenotil. Napisan je v perspektivi razumnega optimizma, zato je na mestu kratek komentar k samemu konceptu razumnega optimizma v praksi, v vsakdanjem življenju, ki ga trenutno živimo. Pri tem mi bo v pomoč knjiga, ki sem jo prebral pred časom, njen naslov pa je Philosophical Progress: In Defence of A Reasonable Optimism (Daniel Stoljar, 2017, OUP).

Razumni optimizem je koncept, s katerim mislimo delovanje človeških bitij, ki želijo napredovati v življenju, pri čemer napredovanje ne pomeni ideološkega naj vse ves čas samo raste ali sanjajte, da boste uspeli.
 
Če želijo ljudje napredovati, si morajo zastaviti cilj, h kateremu želijo napredovati. Samo zastavljanje cilja kajpak še ni dovolj za napredek, saj si človek lahko zastavi cilj, potem pa miruje ali se celo oddaljuje od njega. Cilj je lahko predaleč, lahko je imaginaren, nedosegljiv, lahko je čista fikcija.
 
Cilju se lahko približujemo hitreje ali počasneje, pri tem lahko naredimo veliko ovinkov, lahko se vmes ustavimo, lahko se začasno obrnemo nazaj. Lahko ugotovimo, da si pravzaprav želimo, da cilja ne bi dosegli, ker se ustrašimo posledic, lahko mu pripišemo nov pomen ali pa mu ga odvzamemo, kar pomeni, da postane za nas povsem nepomemben.
 
Da bi govorili o napredku, se moramo cilju vsaj nekaj časa približevati. Torej se moramo premikati. Če se ne premikamo, ne moremo govoriti o napredku. Zelo preprosto.
 
Problem pa je, da zadeva v vsakdanjem realnem življenju ni tako zelo preprosta. Oglejmo si primer.
 
Joe Biden in Donald Trump se nikoli ne moreta dogovoriti ali sporazumeti, h kateremu cilju naj bi se odpravila. Sporazumela se ne bosta niti v tisoč letih. In vsakdo v svoji glavi ve, kako se premikati k cilju, ki ga zastavi. Toda obenem si velja ogledati nekaj številk, ki nam lahko pomagajo razmišljati, zakaj dati prednost Bidnu.
 
Empirično dejstvo je, da okoli 37 % Američanov, ki imajo pravico voliti, ni odšlo na volitve. Niti približno torej ni res, da je Amerika razdeljena na dve polovici. Očitno je razdeljena na tri tretjine: Trump je dobil malo manj kot 30 % vseh glasov, Biden malce več kot 31 %, vsi ostali pa 37 %. Take so številke.

Pomembno je tudi tole. Če povzamemo, lahko rečemo, kar zapiše tudi Michael Roberts v svojem blogu (8. november 2020): The more educated, the more Biden. Bolj ko so torej ljudje izobraženi, bolj so na strani Bidna. Res je tudi, da so Trumpa močno podprli milijonarji.
 
Razumni optimizem nam tako pravi, da so cilji, o katerih je spregovoril Biden, ko je nagovoril ljudstvo, boljši od ciljev, ki jih zagovarja Trump, obenem pa nam pravi, da jih verjetno aktivno podpira le slaba tretjina volivcev, zato jih bo izjemno težko doseči, težko se bo celo začeti premikati proti njim.
 
Cilji so torej dobri, toda doseči jih je tako rekoč nemogoče. Tako sklepa razumni optimizem.