Razumna vera

William Lane Craig je pred časom spisal knjigo z naslovom Reasonable Faith: Christian Truth and Apologetics (Crossway Books, 2008). V njej razmišlja o razmerjih med razumom in vero, zanima pa ga tudi človekov odnos do boga. Prepričan je, da obstajajo dobri razlogi za trditev, da je krščanstvo resnično, karkoli že to pomeni. Pri tem ima vsaj tale problem, ki je tudi sicer problem vsakega resnega spoznavanja sveta in tega, kar je v njem. Najprej moramo namreč vedeti, katero vprašanje je dobro. Niso kar vsa vprašanja, ki si jih lahko zastavimo, enako dobra; nekatera so neproduktivna, kot pravimo, druga so zgolj navidezno smiselna in logična. Lahko si jih zastavljamo, a nikamor ne pridemo, kar pomeni, da zgolj izgubljamo čas z njimi celo takrat, ko se dokopljemo do domnevno dobrih odgovorov. Lahko se povsem nerazumno zaletavamo z glavo v zid in si jo na koncu celo razbijemo. Razumno je torej odnehati, ko je še čas.

Ko se posvečamo dobrim, produktivnim vprašanjem, kar je zelo zahtevno delo, včasih spoznamo, da je to, v kar smo pred tem najbolj verjeli, zgolj iluzija, čista zmota, prevara in fikcija. Lahko pa tudi spoznamo, da obstajajo meje človekovega razuma, onkraj katerih kratko malo ne moremo.
 
Analitične izkušnje potrjujejo zapisano. Ljudje skozi analitične seanse tako počasi spoznavajo, da ne morejo več živeti drug z drugim, da je med njimi ledena razpoka, ki traja že nekaj let, a je niso zaznali. Spoznavajo, da se ne morejo vrniti k prejšnjemu načinu življenja, v katerem so imeli pomembno vlogo opiati, alkohol, cigareti ali sladka hrana. Spoznajo, da ne morejo več prenašati večnih prepirov svojih staršev in da je čas, da se odselijo, ker ne želijo več živeti v toksičnem okolju. Spoznajo, da niso sami krivi za samomor svojega očeta, alkoholizem svoje matere, nezvestobo svojega partnerja, prijateljevo depresijo. Analitična izkušnja je prav gotovo spoznavna in včasih zelo boleča, saj ni enostavno spoznati zgrešenosti lastnega življenja, vedenja in delovanja.
 
Ljudje kljub vsemu zamenjajo svoja prepričanja, nehajo verjeti v določene zadeve, opustijo iluzije. Vse to lahko naredijo, čeprav je boleče, kot rečeno. Spoznajo, v kako nore zadeve so verjeli, v kakšnih zmotah glede bližnjih ljudi so živeli, kako dobro se je otresti vsega tega.
 
Obstaja skupni imenovalec takih in podobnih izkušenj, ki je na nenavaden način povezan z naslovom uvodoma omenjene knjige.
 
Ljudem se namreč spontano zdi, da so v vsakdanjem življenju razumni. Starši vzgajajo svoje otroke in jim vedno znova skušajo dopovedati, kako pomembno je biti razumen. Enako delajo učitelji v šoli, pa vzgojitelji v vrtcih. O potrebi po rabi razuma nenehno govorijo tudi politiki, pa menedžerji, ekonomisti, bankirji in znanstveniki.
 
Človek se počasi povsem prepriča, da je v življenju vsekakor treba biti razumen, da je zelo pomembno biti razumen, da je treba vzeti razum v svoje roke in ga uporabljati.
 
Pa je vsakdanje življenje kljub temu do vrha napolnjeno z nerazumnimi potezami, nepravičnostjo, nerazumnim vraževerjem, blaznostjo dinamičnega ritma kapitalističnega kopičenja vsega, nerazumnimi prepiri, obmetavanjem z žaljivkami, zmerjanjem, s tiranijo mnenj, zato nikakor ni čudno, da je filozofinja Eleanor Gordon-Smith pred kratkim priobčila knjigo z naslovom Stop Being Reasonable ali Nehajte biti razumni. Zveni kar malo strašljivo, čeprav v resnici ni, saj je knjiga polna dobrih zgodb in dokazov, kako nerazumno je lahko to, v kar smo sicer sveto prepričani, da je razumno skoz in skoz.
 
Filozof William Lane Craig torej poziva k razmišljanju o razumni veri, filozofinja Eleanor Gordon-Smith pravi, naj nehamo noreti z razumnostjo, ki to ni. Kaj se dogaja?
 
Kar je vsakdanje prepričanje o naravi razumnosti, je pogosto zgolj prevara, kot rečeno, je iluzija, je posledica lenobnega prepričanja, da ravnamo razumno, čeprav nismo dobro premislili, ali je to sploh res. In razumna vera je dejansko lahko dober vzvod, s katerim se človek končno prepriča, da zlasti prehitro sprejema, kar naj bi bilo razumno, da bi ustregel drugim ljudem, da ga ne bi bilo več tako strah, da bi bil dovolj priden, ubogljiv in ustrežljiv, da ne bi bil osamljen, da bi dobil vsaj majhno potrditev, da bi ga imeli drugi ljudje radi, da bi ga sprejemali. V imenu privzgojene razumnosti, ki to ni in se samo zdi, da je, se je zmožen odpovedati prav razumu in ga zabarantati. Tudi za vraževerje, kamor spada religija.