Razumevanje resnice

Desetletja že preučujem dela, pod katera je podpisan Alain Badiou. Mislim, da bi končno lahko rekel tole. Filozof skuša dokazati, da je razumevanje resnice tega sveta možno le, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je pojav novega, nepredvidenega in nepredvidljivega. Resnice zato ne odkrivamo s postopnim kopičenjem resničnostnih stavkov, da bi na koncu, morda v neskončnosti, povedali vse take stavke in dopolnili resnično podobo sveta, kot dopolnimo mozaik.

Svet je narejen tako, da se dogajajo prelomi, rezi, da vznikne nekaj povsem novega, nekaj, kar ni učinek napredovanja.
 
Drugi pogoj je, da je novo univerzalno. Ni vsaka novost tudi univerzalna. Prav nasprotno: večina novega je zgolj različica istega, partikularnega.
 
Ko se pojavi novo in je univerzalno, ima človeško bitje na voljo dve možnosti. Lahko se obnaša, kot da novega ni, lahko se vede, kot da ga ne zanima prav zato, ker je novo in univerzalno. Druga možnost je, da sprejme novo, ga poimenuje, nato pa se ukvarja z novim, kar pomeni, da subjektivno razvija, kar je novo in univerzalno.
 
Subjektivno razvijanje bo nekoč v prihodnosti trčilo na nov pojav novega in univerzalnega. Takrat bo na preizkušnji to, kar imenujemo odpiranje odpiranju, odprtost do odprtega.
 
Ob večerih navadno pogledam kak film. Ne, da bi se odklopil, kot se reče, temveč zaradi umetnosti, ki je prav tako procedura resnice kot znanost. Če se čez dan praviloma ukvarjam s filozofijo in z znanostjo, razen ko delam fotografije, se zvečer z umetnostjo.
 
Film torej.   
 
Na prvi pogled je vse harmonično, visoko kultivirano, mirno, urejeno. Toda že prva sekvenca, ki nas spominja na odhod Rdeče kapice k babici skozi sicer fascinantni temačni gozd, kjer prebiva volk, vse skupaj pa spremlja izvrstna glasba, daje slutiti, da je pogled kljub vsemu zavajajoč, da je na delu nekaj, kar nas utegne zelo zanimati. Če je film dobro narejen, nas tudi bo zanimalo, četudi bo morda neprijazno, neprijetno in celo nasilno.
 
Smo v letu 1864, ko divja v ZDA državljanska vojna, v nekoč razkošni vili z velikanskim vrtom, ki je sedaj precej zapuščen in zato zaraščen. V stavbi prebivajo gospodična Martha, ki vodi Miss Martha Farnsworth's Seminary for Young Ladies, ter pet učenk, ki se učijo francoščine, lepega vedenja in ročnih spretnosti. Vse so brezhibno lepo oblečene, urejene, disciplinirane, niti enkrat samkrat ne slišimo, da bi kdo ugovarjal gospodični Marthi, notranjost vile je izjemno lepo urejena, da že takoj pri vhodu začutimo dotik ženske roke, če smem tako reči, vse je na svojem mestu, hrana je okusna, pred obedi se zanjo obvezno zahvalijo Bogu in molijo za druge ljudi, jasno pa je tudi, da v hiši že dolgo ni bilo nobenega moškega, če odštejemo občasne vojake, ki pridejo mimo.
 
Ena izmed učenk pri nabiranju gob v gozdu naleti na ranjenega vojaka Johna McBurneyja, ki je v resnici dezerter s severa in zato sovražnik, saj smo na jugu ZDA, v Virginiji. Deklica se odloči, da mu pomaga priti v hišo, potem pa se prične drama.
 
Film nosi naslov The Beguiled, režirala pa ga je Sofia Coppola (2017).
 
V čem je drama?
 
Vojak je mlad, postaven, čeden, vse ženske okoli njega so očarane nad njim (beguiled by his charm), tri se tudi zaljubijo vanj. Vse to ni nikakršno presenečenje, saj je okolje, v katerem živijo gospodična Martha in njene učenke, izbrano namenoma, da bi režiserka s podobami častitljivih, velikanskih in stoletja starih dreves, skoraj čarobnega gozda, skozi katerega se sprehodi Rdeča kapica, divje zaraščenega vrta, ki je nenavadno nasprotje kultivirane urejenosti notranjosti prelepe hiše, za katero skrbijo ženske, ki očitno ne skrbijo za vrt, kot da bi hotele, da počaka na čvrste moške roke, ter s podobami prelepih in izjemno skrbno vzgojenih mladenk pritegnila pogled, potem pa zastavila skoraj nerešljivo vprašanje, kako se bo znašel mladenič, ki že zaradi dezerterstva očitno ni ravno utelešena etičnost.
 
Mladenič vprašanja ne reši ustrezno, zato mora plačati ceno. Visoko ceno.