Razum v divjini

Vsak človek je svoboden, da misli, kar hoče. Tak je začetek, s katerim se verjetno strinja čisto vsak človek; previdno sem zapisal verjetno, ker je mogoče, da je tamle zunaj kak človek, ki se s tem ne strinja. Kakšno pa je nadaljevanje? Lahko misli vsakdo, kar hoče, ali pa se mora čemu podrediti?

Jutri imam predavanje na neki slovenski osnovni šoli. Za učitelje. Govoril bom o zmogljivostih možganov, da človek misli, da nekaj spozna in ve, da verjame; govoril bom o tem, kar lahko nevroznanost pove učiteljem, ki se zagotovo posvečajo delu z mladimi, da bi kaj vedeli in znali.
 
Dejstvo je, da vsak otrok počne vse našteto spontano in ne potrebuje šole. Vanjo vseeno mora vstopiti. Prav je, da vstopi, da se nauči več, hitreje in bolje. Med drugim pa bom spregovoril tudi o nekem dejstvu, ki ga zelo dobro poznamo vsi, ki smo hodili v šole: veliko učencev in dijakov reče, da so imeli, ali pa še imajo, težave pri matematiki. Redko slišite, da bi imel kdo težave pri glasbenem ali likovnem pouku. Zakaj ravno pri matematiki, ki je na hierarhiji predmetov, da, še vedno obstaja hierarhija, navadno čisto na vrhu, češ da je zelo pomembna? Zakaj je tako?
 
Je že res, da je Platon upravičeno zahteval znanje iz matematike oziroma geometrije, če se kdo hoče ukvarjati s filozofijo, res pa je tudi, da ne bi bilo znanosti brez matematike. Ta je očitno zelo pomembna. A kako je z njo v šoli v resnici? Česa se mladež nauči, če upoštevamo, da jo posluša vsaj trinajst let in skoraj vsak dan?
 
Pričakovali bi, da bodo vsi otroci po končanem šolanju znali vsaj osnove matematičnega jezika, da bodo vsaj za silo obvladali logiko in znanstveni način razmišljanja. Resnica pa je daleč od tega, kot dokazuje prav znanost. Zakaj?
 
Če so človekovi možgani narejeni za logično sklepanje in matematično razmišljanje, bi morala biti matematika najlažji predmet na šoli, ne pa najtežji. Čisto mogoče pa je, da možgani sicer so narejeni za kaj takega, vendar morajo biti pri izobraževanju izpolnjeni posebni pogoji.
 
Richard Dawkins v nekem razgovoru, h kateremu ga je povabil Neil deGrasse Tyson, lepo pokaže, da evolucijsko ljudje nismo narejeni, da bi bili prvenstveno dobri v logiki, matematiki in znanstvenem načinu razmišljanja, da je vse torej kvečjemu izziv za vsakega človeka, ne pa nekaj, kar bi veselo nosil s seboj že od rojstva in s pridom uporabljal.
Natanko tak izziv prinese s seboj v šolo. Kako se ga ta loti?
 
Prav uspešno že ne, ker se veliko odraslih ljudi po končanem šolanju pogosto vede zelo iracionalno, nelogično in skladno z vraževerjem, namesto da bi se zanašali na logiko, matematiko in znanost. Sicer ni nujno, da se jim zaradi tega zgodi kaj hudega, ker ne živimo več v savani; pravzaprav lahko živijo in preživijo čisto v redu.
 
Toda obenem je nesporno res, da so naši predniki, če so hoteli preživeti, in preživeli očitno so, vendarle morali uporabljati racionalno sklepanje, logiko in matematiko. Tudi to je res, toda radovednost ni nujno vedno dobra, pravi DeGrasse Tyson. Če je pred teboj lačen lev z velikimi čekani, si ne rečeš, da bi bilo zanimivo znanstveno preučiti njegovo čeljust in ugotoviti, kako močno lahko ugrizne, temveč predvsem bežiš, če imaš sploh še čas.
 
Torej ni zelo nenavadno, da se toliko ljudi tako pogosto vede neracionalno, nelogično, impulzivno, obremenjeno s predsodki, brez posebnega premisleka, brez vpogleda v znanstvene študije, da je na svetu toliko vraževerja in vsega drugega. Nikakor ni čudno; ni v redu, ni pa nepričakovano.
 
Je potemtakem sploh prav, da se pritožujemo nad takim ravnanjem in želimo razsvetljevati ljudi, spreminjati njihov način razmišljanja, da bo bolj racionalen, logičen in podkrepljen z znanostjo? Ni tudi taka želja neracionalna in celo nelogična?
 
Morda želijo ljudje predvsem čutiti to, kar se dogaja okoli njih, ne da bi o tem še razmišljali. Morda želijo zlasti notranji mir, čustveno sproščenost ali vsaj neobremenjenost. In morda jim je za znanost, logiko, matematiko in racionalno sklepanje popolnoma vseeno ter jim je čisto v redu, da se z vsem tem ukvarjajo tisti ljudje, ki imajo interes.
 
Kljub vsemu pa se danes vnovič zastavlja resno vprašanje, kako preživeti ob podnebnih spremembah, povečevanju števila prebivalstva, njegovem staranju, potrebah po zdravstvenih storitvah in drugem.
Torej bi lahko rekli, da se zastavljajo logična, racionalna in znanstvena vprašanja. Težko si je namreč predstavljati, da lahko preživimo z vraževerjem, iracionalnostjo ali celo brezbrižnostjo. Nekateri lahko, celotno človeštvo pa prav gotovo ne.
 
Na zadevo lahko pogledamo še iz drugega zornega kota. Morda je prav danes treba čutiti nekaj nelagodja v drobovju, celo nekaj tesnobe in strahu pred prihodnostjo, da bi se človek vendarle lotil logike, matematike in znanosti.
Podobno so se morali obnašati naši predniki: pred levom najprej bežiš, da te ne poje, kasneje pa v miru premisliš, kako se mu v bodoče ogniti na daleč ali se zavarovati pred njim, da sploh ne bo treba bežati. Če je tvoje preživetje resno ogroženo, je najbolj racionalno uporabiti možgane in premisliti zadevo na čim bolj rigorozen način. Drugo ime za tak način je kajpak znanost.