Razsežnosti blagostanja ljudi

Zadnjič se je nekdo pridušal, češ da govorim o blagostanju, njemu pa nič ni jasno. Kaj naj bi blagostanje sploh pomenilo, je rekel. Na kratko lahko odgovorim, da je blagostanje ljudi (s tujko well-being) nekaj, kar lahko merimo: načini, kako smo ljudje bolj in bolje povezani; načini, kako postajamo samozavestni in se spoštujemo; načni, kako povečujemo drug drugemu občutke varnosti in medsebojne sprejetosti. Faktorji, ki jih največkrat zasledimo v raziskavah o blagostanju ljudi, so tudi tile: imeti nekoga, na katerega lahko računam v težkih časih; občutek svobode, da lahko izbiram, kako bom živel; velikodušnost in zaupanja vredno okolje, kar potrjuje odsotnost korupcije v podjetjih in vladi.

Najpomembnejši je občutek pripadnosti v ozračju medsebojne podpore in zaupanja. To daleč presega osvoboditev od nevarnosti napada drugih; to je sposobnost, da se počutimo vpeti v skupnost, kjer so zaupanje, pripadnost in medsebojna podpora sprejeti normativi.
 
Moje naslednje predavanje bo imelo naslov Univerzalnost možganov za blagostanje ljudi, spregovoril pa bom prav o razsežnostih blagostanja ljudi, ki imajo možgane, da jih lahko mislijo in se zavedajo, kako zelo ga potrebujejo. Berem tole knjigo: Measuring Well-Being: Interdisciplinary Perspectives from the Social Sciences and the Humanities (Matthew T. Lee, Laura D. Kubzansky, Tyler J. Vanderweele (ured.), Oxford University Press, 2021). Za danes pa tole.
 
Podatki so zares alarmantni: veliko ljudi išče strokovno pomoč zaradi duševnih stisk. In ko govorimo o duševnih stiskah, mislimo zlasti na depresivne občutke, depresivna stanja, motnje prehranjevanja, samomorilne ideje, samopoškodovalno vedenje, osamljenost. Stanje se bo poslabševalo, kajti pandemije še ni konec. Negotovosti bo zato še veliko, trgali so bodo medsebojni odnosi, ljudje bodo izgubljali prijatelje.
 
Že dlje časa vemo, kako veliko je število osamljenih ljudi, kako veliko ljudi poroča o depresivnih stanjih in o tem, da nimajo nikogar za resne pogovore. Ne slepimo se: orjaški pritiski na ljudi, da se nenehno ponujajo na prostih trgih kot dobro trenirana delovna sila, vsakodnevno ponavljanje, naj posameznik skrbi zase in za svoje sanje, ni nekaj, kar je od včeraj, in ni nekaj, kar lahko odpravimo s psihološkimi svetovalnicami, če antidepresivov niti ne omenjam. Nekaj bi se moralo korenito spremeniti v samem načinu, kako ljudje ustvarjamo lastna družbena življenja in skrbimo za pogoje blagostanja.
 
Revno duševno življenje ljudi ni neposredni učinek pandemije, je pa neposredno povezano z mizernimi empiričnimi okoliščinami, v katerih živijo številni revni ljudje in ljudje na robu revščine, prav tako pa je povezano tudi z bednimi duhovnimi razsežnostmi vsakdanjega življenja velikega števila ljudi, ki nimajo nikoli dovolj časa za resno skrb zase in drug za drugega, ker družba pač ne obstaja in je posameznik prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti, ki je zgolj beseda na papirju, ko pogledamo pod površje in ugotavljamo, kakšne so realne dimenzije vsakdanjega življenja, ne tiste, ki nam jih upodabljajo, češ da je rast vsega tako ali tako pred nami, in bo še vse v redu. Ne bo namreč v redu.
 
Ljudje izgubljajo delo, ne le duševnega zdravja. Številnim se zmanjšuje prihodek, nekateri nimajo niti za hrano, obenem pa jih je sram in se ne prikažejo pred vrati Rdečega križa ali Karitasa. Po televiziji pa nam nenehno pripovedujejo pravljice o rasti in potrebi po medsebojnem spoštovanju, dostojanstvenih načinih pogovarjanja in upoštevanju vrednot.
 
Raziskave nesporno dokazujejo alarmantne razsežnosti duševnih stisk ljudi, to pa pomeni, da je vsaj dve tretjini ljudi, ki trpijo danes, trpelo že pred pandemijo, le da takrat nihče ni uporabljal besede alarmantno. Že dolgo se namreč stopnjujejo pritiski na posameznike, naj sanjajo in uresničujejo sanje, povečujejo se pritiski na družine in zlasti na starše, češ da morajo svoje otroke čim bolj zgodaj vpreči v dejavnosti in začeti načrtovati njihove kariere, da bodo nekoč uspešni, povečujejo se pritiski, zaradi katerih se trgajo socialne mreže solidarnosti, medsebojne pomoči in egalitarnosti.
 
Ključni dejavniki vsakdanje mizerije, ki ni samo duševna in duhovna, temveč je tudi empirična, so popolnoma jasni in znani. Tu ni česa dodati.