Razmišljanje z možgani drugega

Obstaja mit, ki ga v nevroznanosti in kognitivni znanosti imenujemo mit o neprepustni meji med dušami. Mit pravi, da je vsaka duša zaprta v svojem stolpu, v svoji lobanji, kamor ne more nobena druga duša. Obenem nas vsakdanje izkušnje prepričujejo, da je resnica prav nasprotna. Če ne bi bila, ne bi bila na primer mogoča empatija.

Druga ideja je zato tale: raziskujemo lahko sebe, lastne reprezentacije sebe, raziskujemo pa lahko tudi drugega v sebi, njegove reprezentacije sebe in nas. Sledi preprost sklep: vse preveč je v modi delo na sebi, odkrivanje lastnega pravega jaza, in vse premalo je odprtosti do drugega.
 
Odprtost do drugega zajema tudi to, kar imenuje Hofstadter Dennett-Minsky izjava: drugi bo razmišljal s tvojimi možgani. Drugi kajpak ne more razmišljati z mojimi možgani natanko tako, kot lahko razmišljam sam, toda spoznanje, da je to pod določenimi pogoji vendarle mogoče, je izjemno pomembno. Vsakdo, ki je kdaj izgubil ljubljenega človeka, ve, kaj to pomeni.
 
Drugi še vedno živi v njem, še vedno razmišlja in čuti in razlaga svet. Do določene mere, seveda, toda mera ne spremeni bistva zapisanega, pa če je še tako miniaturna.
 
Zapisano je pomembno zlasti zaradi možnosti, da posamezni človek razume drugega človeka. Za tako razumevanje je potrebna bližina, je potreben skupni duhovni prostor, so potrebne skupne izkušnje, je potrebna delitev skupnega v obliki pogovarjanja.
 
Kot rečeno: spomini drugega človeka lahko postanejo tudi moji, občutki, čustva, ideje, razlage drugega lahko postanejo moji. Pomislite sedaj na žalostno spoznanje, kako pogosto zavračamo vse to, kar prihaja od drugega človeka, kako polni predsodkov smo in kako hitro zavrnemo drugega, ker nam ni všeč, kako razmišlja, kako čuti, kako razlaga svet, kako živi.
 
Kar prihaja od drugega človeka, afekti, čustva, ideje, razlage, je lahko tako živo v meni, da začnem verjeti, da je moje, čeprav ni. Ljudje vedno znova pripovedujejo o takih izkušnjah.
 
A ne politiki. Njihove javne razlage tega in onega so zelo pomembne, ker so pač na takih položajih, da jih gleda in posluša veliko ljudi. Velikokrat je videti, da so ljudje zanje res zgolj statistični podatki. Na primer tedaj, ko govorijo o nesrečnikih, ki prihajajo v Evropo iz južnih in vzhodnih krajev. Natanko vemo, da jih je v zadnjih letih utonilo ali kako drugače umrlo vsaj 35 tisoč! Tako rekoč vsak dan slišimo, da so iz vode potegnili nekaj ali celo nekaj deset mrtvih ljudi, politiki pa ob takih novicah dobesedno vselej premorejo le nekaj revnih stavkov o naši varnosti, o potrebi po naši varnosti, o tehničnih ovirah in o potrebi po meji tam doli na jugu.
 
Pa vendar jih ljudje vedno znova demokratično izvolijo. Politike namreč.
 
Hofstadter poudarja, da ne obstaja absolutna in temeljna razlika med tem, kar lahko prikličem v spomin iz svojega življenja in tem, kar lahko potegnem iz pripovedi drugih ljudi. Morda bi morali voliti drugačne politike.
 
Zgodbe drugih ljudi so namreč mogoče in pomembne. Pripovedi ljudi, ki so utonili na poti v Evropo, seveda ni, saj jih niti niso mogli povedati. Obstajajo pa pripovedi teh, ki so preživeli, vendar jih v večini ne poznamo, ker jih ne želimo poznati. Do nas ne pridejo, ker smo brezbrižni ali pa jih aktivno ne želimo slišati.
 
Zakaj torej lahko razmišljamo kot drugi?
 
Pomembni so vzorci v naših možganih. Torej so pomembne pripovedi, zgodbe, pomembne so razlage, interpretacije. Ne posamezni nevroni, temveč vzorci. Te prenašamo drug drugemu, ko se pogovarjamo, ko si delimo razlage tega, kar se nam dogaja, ko želimo, da nas drugi poslušajo in razumejo. Upravičeno govorimo o prevajanju.
 
Številnih zgodb drugih ljudi ne slišimo in ne želimo slišati. A saj ni nujno, da so naše zgodbe zanimive za druge ljudi. Živimo v istem čolnu, le da imamo interes, da naše zgodbe drugi ljudje slišijo, medtem ko nasprotno pogosto ne velja. To je sicer razumljivo, človek ima večji interes za lastne zgodbe kot za zgodbe drugih ljudi, toda tako razmišljanje je kratkovidno, zlasti pa ni univerzalno in ne more biti.
 
Univerzalno razmišljanje je tole. Noben človek ne more postati človek brez drugih ljudi. Noben človek ne more živeti in ostati človek brez drugih ljudi. Ne mislim na čisto vse ljudi, seveda, mislim pa na načelo ali princip, ki mi pove, da jaz potrebujem druge ljudi in da ti potrebujejo mene. Potrebujemo drug drugega. Načelo je univerzalno in ne pozna odstopanja.
 
Zaradi tega načela ne bomo odprti do čisto vseh ljudi na tem planetu, saj je to empirično preprosto nemogoče, lahko pa smo odprti načelno. In že zaradi tega se naše vedenje spremeni. Spremeni se tako, da postajamo boljši ljudje.
 
Boljši ljudje postajamo najprej zaradi načel, ki se jih držimo, ne zaradi empiričnih drugih ljudi. Ti imajo koristi od tega, ker se jih držimo. In natanko enako upamo, da bodo storili sami v odnosu do nas.
 
Ko opustimo univerzalna načela, smo seveda le še patetična bitja, bolj ali manj egocentrične človeške živali, ki svojih eksistenc nikoli ne morejo spraviti na raven, kjer bi bilo zares vredno živeti.