Razmišljanje, vera in užitek

Nekdo mi reče, da mu je nekdo rekel, da se preveč zanašam za znanost in da sem naiven, ker mislim, da so vsi znanstveniki tudi moralni in etični ter da vedno pošteno priobčijo svoja spoznanja ter da so nepodkupljivi. To mnenje je tako zgrešeno, da ne zasluži nobene pozornosti, je pa obenem tudi simptom, ki zasluži analizo, saj je v teh časih zelo razširjen. Torej ga razčlenim.

Kdor se zanaša na znanost, se zanaša na poseben način razmišljanja in delovanja, ki nima nobene zveze z osebnostjo znanstvenikov. Beseda znanost je namreč označevalec za temeljno zmožnost človeškega bitja, da misli.
 
Vsak človek je opremljen z možgani, zato lahko razmišlja. Ker lahko razmišlja, to se itak dogaja samo od sebe že od rojstva naprej (pravzaprav se začne še nekoliko prej), lahko tudi razmišlja, kako razmišlja, o čem razmišlja; to imenujemo metakognicija.
 
Ko razmišlja, se dogaja nekaj izjemno zanimivega. Kot bi rekel Kant: iz kaosa ustvarja kozmos. Iz prvin sveta ustvarja urejene strukture.
 
Razmišljanje in spoznavanje sveta še vedno nima nobene zveze z osebnostjo. Ali pa jo celo ima.
 
Človek, ki razmišlja, postavlja hipoteze in jih preverja. Teorija zarote zato ne zasluži svojega imena, saj ni teorija, ker njeni nosilci in zastopniki ne preverjajo svojih hipotez na dovolj rigorozen način.
 
Razmišljanje o svetu spreminja človeka, ki je zato vse manj naiven, vse bolj je kritičen, to pa pomeni, da mu ni mogoče prodajati megle, ker je preprosto ne kupi. Pravimo, da nič več ne verjame, ker ve ali pa ima v rokah vsaj dobre hipoteze. Ni mu treba verjeti vanje, ker se sam prepriča.
 
A človek se sam ne more prepričati o vsem, saj ne more dostopati do vsega znanja, ker je življenje prekratko, zato potrebuje druge ljudi, ki delajo isto – razmišljajo. S tem pridemo do klasične razsvetljenske ideje o občestvu ljudi, ki mislijo in so kritični. Na tak način drug drugemu preprečujejo, da bi kdo postal naiven in bi začel verjeti, namesto da misli.
 
Spreminjanje človeka, ki misli in je kritičen do samega sebe, gre v pravo smer, kajti z razmišljanjem se dokoplje do temeljnega spoznanja o vrednosti življenja, eksistence in drugih ljudi. Ni čudno, da je etičnost prva filozofija.
 
Ljudje, ki razmišljajo na orisani način, so nepodkupljivi.
 
Na koncu velja poudariti, da je najpomembnejše izhodišče vsakega razmišljanja dvom. Ali kot je rekel Descartes že pred časom: dvomim o vsem, le o dvomu ne. Zakaj ne? Ker o njem ni mogoče dvomiti. Če dvomim o dvomu, ga potrjujem kot nekaj, o čemer je mogoče dvomiti. Torej dvomim. Če pa ne dvomim o njem, ga uporabljam kot metodološki dvom, saj brez njega ne morem misliti; torej tudi v tem primeru dvomim.
 
Aristotel pa bi pristavil lonček. Človek ne more narediti ničesar, da ne bi filozofiral ali razmišljal. Če razmišlja, pač razmišlja, če pa skuša dokazati, da je filozofiranje/razmišljanje nepotrebno, mora misliti, saj sicer ne more ničesar dokazati – torej še vedno misli oziroma filozofira.
 
Edino, kar lahko naredi, da bi se izognil razmišljanju, je, da ga omeji na ozko področje. Drugo ime za tako delovanje je – vera. Ta po definiciji ni kritična, čeprav ne moremo reči, da verujoči ljudje ne mislijo. Mislijo, le da znotraj zelo ozkega zaprtega polja enako verujočih. In skupinsko uživajo, kot bi podčrtal na koncu svojega ekspozeja Freud.
 
Dušan Rutar ni vernik in ga skupinski užitki verujočih zanimajo le kot predmet analize.